Na trajektu zaslužena ohladitev.
Ko prispemo v Stomorsko hitro spustimo čolna v vodo in čas je bil že za večerjo. Drugi dan zjutraj pa se že začnejo delati plani, kam gremo najprej. Seveda najprej na žalost na bencinsko v Milno na Braču potem pa kot ponavadi, najprej na Vis.
Ob enajstih dopoldan smo že tam.
Malo si odahnemo, naužijemo sonca, malo ohladimo grla in že gremo naprej.
Morje je mirno in se odločimo da gremo še naprej, na Biševo.
Prispemo v zaliv, privežemo in se odpravimo proti »gostilni«. Seveda nikogar, nekaj malo obnavljajo, potem pa se malo spustimo v pogovor z domačinom, ki pravi da samo par ljudi živi tam in da je gostilna odprta samo v sezoni. Na srečo imamo mi hladilnik poln in v miru spijemo nekaj domačega. Razgled iz terase je krasen, popolni mir, samo šumenje morja. Poleti pa pravi, da je kar gužva v tem zalivu.
Počasi se odpravimo naprej, še prej pa nam prijazni gospod razloži, kje naj poiščemo medvedjo špiljo.
Vsi pametni se odpravimo iskat in seveda za vsako luknjo v skali mislimo da je prava. Pa seveda ni bila.
Končno prava, res je zanimivo za pogledati.
Potem še najdemo Plavo špiljo, ampak v tistem času ni nič posebnega.
Čas je bil za vrnitev v matično luko, vmes pa smo se še ustavili na Hvaru.
Tukaj pa je padel rekord. Na rivi se vsedemo, naročimo štiri velike in čaj in začnejo padati stave, koliko bomo dali za rundo. Seveda vsi popušimo, ko smo vidli natakarico, da nam nese račun v mapici (ne vem kako se temu reče strokovno). 138kun. Pivo 30kun. Evo, tu imaš 140, da ne boš mislila da smo reveži . ni nam bilo žal, se imamo vsaj o čem pogovarjati.
Morje je bilo celi dan izredno mirno, kot nalašč za nas male. Naslednji dan smo si zadali cilj Makarsko. Zjutraj smo krenili proti Braču in se ustavili pri bunkerjih »kod brka«
Malo naprej smo poiskali miren zaliv, kjer smo malo pojužnali, je že kar pasalo.
Naprej smo potegnili najprej do Bola in potem še naprej do Sumartina. Tale lepotica je že bila med ugankami.
Ko smo se približevali Makarski, se je že nekaj nakazovalo na nevihto, morje pa mirno kot že dolgo ne, pravi užitek za glisiranje.
Čim smo prispeli v Makarsko se je narahlo vlilo, skočili smo na pijačo in vse se je za trenutek umirilo. Odvežemo čolne in se zapodimo nazaj proti Braču, gledimo v nebo in se odločamo ali gremo po južni ali severni strani. Severna stran temna kot vrag, ampak še neobdelana pot. Zaustavimo se na pol poti med Makarsko in Bračem, vzamemo pivo in »trezno« razmislimo kako naprej.
Odločitev pade po južni strani in se vrnemo v Sumartin, kjer smo preživeli neverjetno popoldne. Za las smo ušli nevihti, čisto malo smo bili mokri, potem pa razvedritev. Malica, kopanje in hlajenje. Do nas je prišlo pet, šest otrok, ki so nas radovedno opazovali. Nam je zmanjkalo pijače, do trgovine pa predaleč za peš. Nič, deca, damo vam za kokakolo in narežemo malo salame, če nam pripeljlete z kolesi pivo. Seveda so bili takoj za. Prvič v življenju so jedli tako salamo, pa zaseko, kar ustaviti se niso mogli. Užitek jih je bil gledati, mi pa smo vadili sinhrono plavanje.
Tole smo nekje našli med potjo, pa nimam pojma več, kje je bilo.
Vračanje v »matično luko«
Zvečer je bil takšen rezultat.
Naslednji dan smo še obiskali Trogir, ampak ni bilo več energije za slikanje, smo že bili malo utrujeni. V treh dneh smo naredili 190 milj in prav pasalo je, da smo šli domov.
Upam da se letos vrnemo, pravzaprav bomo vajo čez teden dni ponovili. Poročanje sledi čez eno leto, kot tokrat.
Letos na ruto bi jih moral malo več imeti, ker so mi lani prvi dan vse pojedli. 
in zelo lepa reportaža.