Pozdravljeni morjeplovci,
najprej iskrena hvala vsem, ki ste pomagali z nasveti, vsem, ki ste o nas in našem primeru razmišljali in iskali rešitve. Glavnino odgovorov na vprašanja ste že spisali sami. Z večino se strinjam v celoti, ne pa z vsem, kar je napisano, čeprav cenim vsako napisano mnenje.
Naj začnem kar z odvetnikom. Verjamem v pravico. In resnico. Verjamem v to, da bi si, če bi vse splavalo po kopnem (ne vodi), vse življenje očitala, da nismo naredili vsega, kar je bilo v naši moči na Aleini zadnji poti. Zato so tu, da rešujejo pravne zadeve, ki se jih ne znamo/zmoremo lotiti sami. In ja, tako kot je potrebno plačati avtoličarja, peka, dimnikarja, tako tudi odvetnik zahteva svoje plačilo. Od tega živi, to je njegov poklic in večina svoje delo opravlja strokovno in v skladu s sodno prakso. Če so takse in tarife upravičene, je stvar debate. Gostilniške.
Zastopala nas bo hrvaška firma, ki »ima čez« pomorsko pravo, s priporočilom slovenske, z enako dejavnostjo. Sodni izvedenec, ki smo ga najeli, prav tako. Je certificiran »surveyor«. Zakaj taka pot? Ker so bili na LU gluhi za kakršenkoli dogovor. Tudi za dvig službenega telefona. Praznik pač. Še dobro, da je bilo temu tako! Načeloma sva prijazna človeka, in se bojim, da bi, za en iskren »oprostite«, bila celotno zadevo celo pripravljena požreti. Ker pa se to ni zgodilo, je tudi naju te vrste norost malce minila. LU namreč trdi, da je taka zadeva podobna prometni nesreči in naj se obrnemo na svojo zavarovalnico. Do sem razumem, torej je naša barka poškodovala samo sebe? In bomo poklicali zavarovalnico, lepo obrazložili, da je Alea v besu raztrgala (sicer popolnoma pregnit) škopec, se z vso energijo podala na obalo, se vanjo zaletela in naredila samomor. Hm. Ne, take domišljije pa ne premorem, in tako naivna tudi nisva. Ker vemo (vse dokumentirano), da je veselo bingljala na skrbno privezanih priveznih vrveh, na boji s počenim, pregnitim škopcem. Zato. Ker ne čutiva pikice odgovornosti za nastalo nesrečo. Seveda, bilo je neurje. A še zdaleč ne tako hudo, ker je s privezov LU odneslo le našo barko, ki pa, verjemite mi, v tistem trenutku ni bila najtežja v zalivu, dosega tretjino teže, ki jo še »oglašujejo« boje. Prav tako sklicevanje na višjo silo ni ravno primerna pravljica v pravnem jeziku. Po besedah tako slovenskega odvetnika, kot hrvaškega sodnega cenilca, je potrebno v primeru višje sile, za mesto Umag razglasiti elementarno nesrečo in takrat se zadeve obrnejo precej drugače. Dvomimo pa, da nekaj slabo položenih strešnikov in trhlih dreves ter nekaj starih bark sproži tak postopek.
Zakaj menimo, da je LU v celoti odgovorna za nastalo situacijo? Ker z vso odgovornostjo odgovarjajo za škodo nastalo s strani njihove infrastrukture. Pika. Ne najbrž, mogoče. Odgovarjajo. Hrvaška, konec koncev, je pravna država. Po izjavah LU in sodnega izvedenca, so bile boje pregledane s strani najete firme, ki je izdala dovoljenje za vsako posamezno bojo. Tudi za tole: ne znam dati na true signed.applets.codebase_principal_support, ga ne najdem v about:config
Zakaj toliko truda za staro barko? Ker je bila naša. Lepa, vzdrževana, težko prigarana. Nama je ustrezala taka kot je bila. Niti meter daljša, niti cm krajša. Ravno dovolj stara in žlahtna. Ravno dovolj nora. In varna, no, počutila sva se varno in to šteje. Pridna jadralka, dobra motoristka. Prijazna, omikana, ok, sem zašla na prometno nesrečo iz zgodbe z LU. Nam je pomenila izredno veliko. Vrednost barke? Neprecenljiva. Za nas. Res je, @mirante jo je spoznal v času, ko je ravno prišla v našo družino, a sva v teh letih barko lepo pomladila. Res je najbrž tudi to, da z oceanskimi očmi nima 80 odstotkov plovil kaj iskati v vodi. Niti Jadranski. A nam je zadostovala za obisk čudovitih zalivov, čudovitih večerov (tudi s tabo @Al – s Kosiji na Silbi). Naši družini je v celoti zadoščala za naše morjeplovske potrebe. Takšna kot je bila. Preklet preteklik.
Zakaj nismo sami pregledovali boj? Naj se ne bere nesramno, a ko zakupim sedež na letalu, tudi ne preverjam letališke infrastrukture. V marinah plavate in se potaplate pod muringe? v vseh letnih časih? Boja ni naša last. Karkoli bi svojega navesili na bojo, bi nas v tem primeru, pri celotnem postopku, bistveno bolj oviralo. Hitro pridejo na idejo, da se je zadeva spreminjala. Res pa je, da se najbrž ne bi zgodilo to, kar se je. Ali pač. No, zato.
Tudi sama verjamem, da se vse zgodi z razlogom, z nekim višjim namenom, @NikolaT. In pod ta zapis pritisnem le amen.
O poteku dogodkov napišem. Pa ne zato, da berete mojo zgodbo, zato, da se ve. Vse ostalo. Ne vem, če smo izbrali pravo pot, a volja je tu. In tista z upanjem, ki pač umira zadnje. Barka je že za mavrico, nič hudega več se ji ne more pripetiti. Grem na pir, da najdem notranji mir/čir, eh, preveč stvari se rima na tole prelepo besedo. @Al, na zdravje!
Srečno morje in mirne luke. izogibajte se nepregledanim. In neodgovornim.
In najbrž smo vseeno nori
Aleini
