Zjutraj standardna procedura načrtovanja poti, pregled vremenske napovedi, zajtrk in preverba rapoloženja posadke.
Vremenska napoved DHMZ za pon. 29.7., opozorilo, nevihte na severnem Jadranu, zgodaj popoldan. Sicer pa slab južni veter in soparno vreme. V torek izboljšanje vremena. Logična odločitev, počakajva na torek. Po obilnem zajtrku naju vseeno zamika, da bi odrinila do 35nm oddaljenih Caorel. Preverim še ilmeteo napoved za Caorle. Nevihte napoveduje šele za 22. uro. Hm. nekaj neskladja v napovedih. Pregledam še Aladina in tam napovedane padavine. Popoldan naj bi nekaj padalo ampak v manjših količinah. Bojana bi rada čimprej prispela v Caorle vendar se boji neviht, razumljivo.
Zelo pomembno se mi zdi, da vremensko napoved pregledava skupaj, zato da oba veva kaj in kako kaže in da ni skritih informacij, hote ali nehote. Tudi običajno ob "delikatnih" napovedih s posadko prakticiram skupen ogled vremenske napovedi.
Bojana vpraša: "Kaj bi naredil če bi bil na jadranju s fanti?"
Odgovorim brez ovinkarjenja: "Odrinili bi, kot smo dolgi in široki!"
"Glej, DHMZ opozarja na popoldanske nevihte, Ilmeteo pa ne. Torej lahko da bo, lahko da ne bo. Vreme se kuha že dolgo časa in na vse morava biti pripravljena."Bojana: "Potem pa pojdiva, čimprej, da prideva še pred večerom."
Hitro se odveževa in dvigneva jadra, vedar vseeno tudi motorirava. Pot je dolga cca 6 ur in rada bi bila čimprej v Caorlah. Morje je mirno, piha 7 vozlov SW, vroče je. Vidljivost je slaba.
Posadka meditira.
Dobro napredujemo ......... Ves čas spremljam nebo nad zahodom, če bom kje opazil nastanek nevihtnega oblaka, takega klasičnega, cumulonimbusa.
O oblačku, cumulonimbusu ne duha ne sluha. Seveda ne, če smo pa praktičnmo že v njem. Mogoče se nakovalo vidi z Marsa
. Verjetno je veeeliko!!!7 milj pred Caorlami, ob okrog 16h, se nebo na W in NW in šit, tudi na NE stemni in nebo se zapre z vseh strani 1. in 2. kvadranta.
Pogled proti Caorlam, kjer smo še pred minuto videli že mestece zgleda nekako takole....
(se opravičjem, nekaj slik sem si sposodil iz drugih poročil o neurju 29.7., sam nisem bil v vlogi fotografa).
Nad Caorlami opazim peščeni vrtinec. Pokličem Bojano in ji povem, da se pripravlja na nevihto z močnim vetrom.
Takole nekako so fotografi zabeležili dogajanje v Piranu. Midva sva se nahajala tam nekje, kjer človek, ki to opazuje reče "Tam pa res ne bi bil rad" ali pa "Upam, da tam ni nikogar". Ja je tam nekdo, midva.
Panika me ne grabi, srce pa vseeno malce pospeši. Ravnam po občutku in izkušnjah.
Zrolava genovo. Med tem, ko rolava, do naju že pridejo prvi močni sunki vetra. Cca 30+kt. Težko rolam jadro. Stečem na premec in tam vlečem roll, Bojana mi asistira v kokpitu. Uščipne me v križu
. Ni hudo vseeno pa le s težavo zrolam jadro. Upam, da se ni oglasil Murfy. Bojano pošljem v notranjost po varnostni pas. Malo me debelo pogleda
in naredi kar ji rečem.Med tem zrolam še glavno jadro.
Motor teče na 2500 obratih. Ne morem da ga ne bi pustil prižganega. Vem, da ni najbolj pametno ampak tank je poln in upam, da se vsedlina ne dvigne.
V podpalubje zmečem vse brisače in ostalo kramo in pospremim Zojo (pes) po stopnicah.
Pospravim še bimini. Sprayhood pustim, ni več časa. Piha že zelo močno. Vetromer mi neha kazati jakost. Pa saj me niti ne zanima koliko piha, kar bo prišlo nad naju, bo, pomembno je da se dobro pripraviva.
Čoln sem privezal že pred izplutjem, za vsak slučaj, če bo štala.
In je štala!
Oblečem varnostni pas in se privežem na držalo na konzoli krmila. Na krmi zaprem še dve varostni priponi (vrata v bazen
) in izklopim avtopilota, ker hočem sam prevzeti vajeti in mu tudi ne zaupam v tako močnem vetru in valovih. Ulije se kot iz škafa, dež me bode po obrazu. Vidljivost je zelo slaba. Z valom se borim tako, da zapeljem pravokotno nanj. Iščem še najbojši način. Gledam GPS, hitrost iz 6,5 pade na 1,0 kt. Psiha mi pravi "pojačaj motor", razum pa "ne bo pomagalo".
Spomnim se na tisto "barka bo našla svojo pot" in res, rahlo obrnem od vetra in tisti kvadratni meter jader in motor naredijo svoje. 45° na val in veter zdrvimo 7,0 kt.
Ozrem se okoli. Pogled je prav takšen, vidljivost je zelo slaba.
Ko tako sedim za krmilom, pripet z varnostnim pasom in s hrbtom obrnjen v veter, zaščiten z dobro pelerino se zgodi trenutek "za posvečene". Narava je neusmiljena pa vendar prizanesljiva in nekaj trenutkov po tem, ko sem barko in posadko pripravil na težke razmere, se umirim in se počutim povsem varnega, pa čeprav barka vsake toliko močno zarije v val in voda špricne visoko čez palubo. Pogled naokoli je čudovit, s prizori penečih valov s katerih vrhov veter odnaša kaplje in s simfonijo vetra, ki v neenakomernem ritmu brije vse naokoli. Narava divja in kaže svojo moč in jaz ji ne kljubujem ampak sem del nje, z njo sobivam. Poezijo zmoti strela, ki useka nekaj milj spredaj. Z eno roko držim krmilo, z drugo pa se držim ograje. Z nogami sem trdno uprt v rob klopi. Po udaru strele roko z ograje prestavim na plastiko. Če v nevihtah ne bi bilo strel, bi se brez razmisleka še enkrat podal na ali bolje rečeno v veličastno predstavo narave.
Medtem val jača, skušam ohranjati smer proti cilju, ker bo bližje obali val manjši. Barka skače med valovi. Kar naenkrat zapiha iz NE smeri. Aha zdaj bo pa še malo z desne, si mislim. Ja tale nevihta ima pa več celic si mislim in je zgleda zapihalo iz vzhodne celice. Ok si rečem, zdajle mi je vseeno kam plujem, samo da je čimbolj "udobno" in da nas čimmanj razmetava ter da ohranjam neko hitrost.
Kar naenkrat zapiha iz tretje smeri. Nisem več prepričan kam plujemo, vem samo, da smo dovolj daleč od obale, da smo vsaj glede tega varni
. Torej veter se obrača in piha takorekoč z vseh smeri.Ja pajade! Ko sem v marini pogledal na track, ki ga je zabeležil gps, sem začuden odkril tole
Ko je bilo najhuje in ko sem se "boril" z valovi, me je očitno val tako obrnil, da sem zaplul v popolnoma drugo smer. Veter je očitno bolj ali manj pihal iz iste smeri. Spomnim se le, da sem v nekem trenutku pogledal na kompas, ki ni kazal prave smeri in sem obrnil v pravo smer. Pred tem pa sem krožil kot Boeing pred pristankom
Bojana je celo uspela narediti posnetek v notranjosti, med tem ko se je barka nagibala v svoje ekstreme.
"poravnana" verzija zgornje fotke
Ko je veter malo popustil, so začele sikati strele. Tega me je bilo bolj strah, kot neurja. Vse skupaj je trajalo dobre pol ure, potem pa je deževalo še kar nekaj časa. Bližali smo se obali in morje se je dobro umirilo. Bojana se je opogumila in naredila tole fotko po bitki. Kapitan in barka oprana, kot že dolgo ne.
Na slovenski obali je vse skupaj zgledalo takole
Na poti sva še eno uro srečevala blazine in napihljive zadeve, ki jih je veter odnesel s plaž v Caorlah in okolici. Prizor je bil videti kot pokopališče blazin ipd.
Vse skupaj se je dobro končalo in ob 18h sva pristala v Caorlah, na mirnem privezu. Bojano je med neurjem skrbelo zame, mene je skrbelo za njo in na koncu sva oba v smehu spila šilce pa pivce pa še eno pivce...
Razložil sem ji, da je bogatejša za izkušnjo, s katero se bo lahko pohvalila pri vseh jadralskih kolegih in tudi drugače je to življenjska izkušnja, ki je vredna več kot marsikaj virtualnega, kar nas obdaja.Posledica neurja je bil uščip v križu, zgubljen bokobran in začuda zgubljena VHF antena, ki jo je utrgalo skupaj s konektorjem
Sam sem ga zalotal, privijačil in zatesnil z bužirko. Zdaj je bil na vrhu jabora samo štrleč kabel. Zadevo sem saniral v mairni, kjer sva ostala na obisku pri prijateljih 3 dni. Moral bi tudi pritegniti jambor, ker je bil popuščen in se je mogoče ob padcu z vala močno stresel in "odvrgel" anteno. Kaj pa vem? Strela, kolikor vem, ni udarila v jambor.Malo mi je strgalo tudi glavno jadro, zrolano. Tisti del, ki ni ojačan a vseeno gleda iz jambora. Je pa jadro staro 10 let, tako da je material verjetno že utrujen. Za podobne primere bom moral razmisliti o viharnem jadru.
Jadra gor jadra dol. S pomočjo motorja in 1m2 jadra, sem v neurju stroril, kar sem lahko storil v solo izvedbi, Bojana je še del družine, pes še lula in kaka
, barka pa nemo čaka na naslednje dogodivščine.lp Stormy Marchi
. Moja družina je ob podobni piz.ariji poslala k vragu mene in barko in sem jih komaj prepričal, da so šli spet z mano na barko 
tebi za plovbo in opis ter obema mornarkama za to, da kot kaže, nista izgubili veselja 
