.
Dan se poslavlja in od ribolova nula.
Ni bilo prijema, nobene akcije.
Pa se je le nekaj premaknilo.
Kaj je to za en vrag?
Takoj po zategu je bilo jasno, da riba ni.
Hobotnica in en kos plastike.
Če ni drugega, je tudi to v redu.
Naslednji dan menjamo lokacijo.
Uvala Široka zahodni del.
Idealno vreme, pozicija, vabe, volja, ni da ni.
In res, ne moreš verjet. Nič! Niti enega potega, vsake pol ure in več mali trzaji, pa še to kratki. Brez veze, tudi vstal nisem, da bi se približal palicam.
Prav, pa naslednji dan zopet na drugo lokacijo.
Na severni strani otoka, uvala Koromačno , vzhodna stran.
Zopet nič od niča. Celo dopoldne samo izležavanje.
Popoldan pa na lokacijo, ki nam je dala že odlične rezultate. Uvala Koromačno, levo od trajektnega pomola.
Ena plivarica, ki čaka večera da odide po svojih poteh v upanju na ulov.
Vztrajnost pri ribolovu je obvezen del, ki naj bi dala rezultate.
Toda zopet samo ena mala hobotnica.
Za ubijanje dolgočasja poskrbi prihod trajekta.
Res je bilo ubijalsko. Šest palic , vsak dve, pokrit teren in ni prijema. Za popizdit.
Odhod!
Vrhunska vaba.
Dober kos črva, krvavi, če to ne bo uspeh .......
Na drugo pa zmontiram dober kos hobotnice.
To mora delat!
In tudi to je rezultat enak. Nič! Ne črva, ne hobotnice nočejo. Pa kaj je narobe? Tudi obgriženo ni bilo. Palice pri miru, kot da jih namakam v domači banji. Opazovanje vrhov palic že malo poneumlja.
Kot tale fotka, ko veš da vrh ne bo pomigal in signal ostaja na mestu.
Pred prihodom na Ist nam je naša veza obljubila čoln. Po prihodu pa čisto po njihovo.
"Ma nema barke, u kvaru je, sredit čemo je za koji dan, itd .....
Sprehod po mandraču mi da idejo, ko zagledam tole.
Saj vse piše na barki. Tule pa ne bo problema. Tudi Yama je vsega zaupanja vredna in .....
Sledi telefonski klic lastniku, ki pa, kaj jaz vem, ni posloven.
Hoče 50 EUR-ov za dan najema. Za APP plačamo na dan 35eur. Tole je barko visoka cena. Previsoka! Ne dam se, ponudim 120EUR-ov za tri dni. Gazda je "tvrd", pravi dalmo. Ko kamen! Nič, na dan toliko kot je rekel in basta. Še enkrat mu rečem, da od svoje ponudbe ne odstopim. Hudirja, saj je konec septembra in smo edini turisti na Istu. Ne more računat, da bo prišel drugi kateremu bo prodal svojo barkačo. Če mu ni dovolj kar sem ponudil, pa nič.
In tako smo gledali barko v mandraču. Ostala je nepremičnina!
Ker v sili hudič muhe žre smo iskali in našli. Tale, leva batana nam je dala nekaj užitkov na odprtem morju. Ni pa to barka na kateri bi se sprostil v ribolovu. Ravno dno, tri osebe, odprto morje, ... en dva tri se lahko prevrne, če .... Malce več pazljivosti pri premikanju in smo zmogli.
Nekaj ribonov se je pa le ujelo.
Očiščeni , spakirani in pripravljeni za globoko zmrzovanje.
Toda ne damo se. Zopet in zopet namakamo, da bi se kaj vzpodbudnega zgodilo.
Med drugim pride na trajektni pomol tudi ena kočarica. Po počitku izpluje in takoj za pomolom spusti kočo v morje. Kaj pa predpisi?????
In ne samo to, celo zaokrožil je po uvali.
Potem se pa čudimo zakaj ne ujamemo, halo.
In vrag je vzel šalo. polovico predvidenih dni je že mimo. Mi pa še brez pravega prijema in posledično tudi tako željene orade.
OK, če tale vaba ni v redu.
Potem bo pa na voleka kaj padlo.
Tudi na voleka ni bilo uspeha.
Pa grem nabrat še školjke.
Po prihodu na pozicijo školjke lepo dam v vodo. Naravno okolje. Ena mala lužica s tako čisto vodo, da le te sploh ni videti.
A ni hudič, da ko pogledam po nekaj časa školjke v ta bazenček, vidim samo še eno. Kje pa so????
In tam med kamni opazim samo še odhod hobotnice. Ta zelo pametna žival je v bistvu prišla na obilno kosilo. In tako mi je ostala samo ena.
Ja , takle mamo!
Odpadna plastika je z malo truda še uporabna za "akvarij".
Izredna lepota gibanja, barv, .....
Kar dolgo časa sem ga opazoval. Pa saj drugega tako nisem imel za početi, ker ribolov pač ni stekel.
Spokojno, mirno, idealno za orado.
V knjigi lepo piše.
"Za mirna i tiha vremena, uz malo namrešteno more, su rezultati na kraljicu nadprosječni!"
Japajade, tud knjige niso več tisto!
Domačini pa tam v daljavi že poiskušajo srečo v lovu na lignje.
Noč, postaja bolj in bolj črno, kot naš ribolov.
In odhod s trajektom. V črno noč proti Zadru. Pustimo Ist z nedorečenim ribolovom za seboj.
Nihče nam ne more dati odgovora, zakaj v devetih dneh nismo doživeli na šest palic nobenega pravega prijema orade.
Za razumevanje vsega skupaj je potrebno povedat, da še zdaleč nismo obupali nad oradami, ribolovom, še manj Istom in podobno. Za letos je okvirni datum že določen.
Vseeno je večdnevno uživanje v naravi tisto za kar se gre. Če bi ujeli, in ponavadi smo, je to le
Očitno nam je bilo usojeno, da se preizkusimo v potrpljenju na čakanje kraljice.
Upanje pri ribolovu ne umre, dokler je trnek v vodi.
Morda se pa jaz naslednjič postavim pred fotič s podobno kaljico.
LP
.
.....ni boljšega branja v ponedeljek na šihtu.....Pajer super!!!!!!