Tune-članek iz časopisa DELO
Moderatorji: moderator2, moderator, pajer1
Tune-članek iz časopisa DELO
.
.
Zame, in upam še za koga, zanimivo branje!
Delo, 10.09.2009
Mesto, kjer se končajo vse poti tunov
Tokijska veletržnica že od leta 1923 s posebnim zakonom zapoveduje, da je treba vso prodajo na debelo opraviti z dražbami, da ne bi bilo dogovarjanja pod mizo
Vozili smo se po Tokiu. Vodnica, vestna starejša gospa, je v avtobusu uspavajoče razlagala to, ono, tretje. Nekaj tudi o tržnici in prodaji rib. Nenadoma je zbudila pozornost. Ribji trg? Kje je to? Tu blizu, ampak morate priti zgodaj zjutraj, najpozneje do 5.30. Takrat se vse zgodi. Pa malo pazite. »It’s somewhat of a rough atmosphere,« nas je v angleščini s posrečenim naglasom skoraj posvarila.
Eden je takoj rekel, da gre, še dva sva bila hitro za. Naslednje jutro smo se dobili ob petih, taksi je prišel točno in nas še po trdi temi hitro in skozi nekaj rdečih semaforjev odpeljal na Tsukiji – izgovarja se menda tsu-ki-dži ali pa kar ski-dži –, na tokijsko veletržnico. Tam prodajajo zelenjavo, meso, sadje in predvsem ribe. Gore rib. Skozi neprivlačni vhod smo napol zbujeni zatavali na veliko dvorišče, mimo prve, pa druge hale in še kar iskali. Kje bi lahko bilo kaj zanimivega? Sem in tja je še v mraku mimo priropotal kakšen ta-ray, glasni dostavniški trikolesnik na plin, komaj smo odskočili. Na nekem vhodu smo le opazili za Japonsko zelo redek napis v angleščini – da je znotraj fotografiranje z bliskavico prepovedano ... Tu bi lahko bilo kaj. Previdno smo vstopili v »posvečeni« prostor. Bila je velika hala, kot kakšna stara šolska telovadnica, njena betonska tla pa so bila prekrita s tuni. Drug zraven drugega, strogo poravnani v vrstah za zbor. Vse skupaj je spominjalo na hladno skladišče letalskih bomb ali torpedov. Naključni turist ne bi vedel, v katerem od sedmih morij in v čigavi globoki mreži so se končala življenja tunov – kljub napisanim številkam in japonskim črkovnim oznakam so se zdeli le še blago, očiščeno škrg, zmrznjeno na 79 stopinj pod ničlo. Okoli njih so hektično poskakovali mrki možakarji s svetilkami in na zadnjem delu vsake ribe, kjer je bil odrezan rep, s kavlji preizkušali kakovost. Po barvi mesa in vsebnosti maščobe so se odločali, koliko bodo ponudili zanje. Najbližjega sem vprašal, kakšno se mu zdi truplo tuna, v katero je strokovno zapikoval kavelj, a je le nekaj nejevoljno odmrmral. Prodajalci zijal ga sredi jutranjega posla niso niti najmanj zanimali.
Ko se pomerijo trgovci ...
Okoli pol šestih je na pručko stopil droben mladenič s kapo z vetrnim ščitnikom, v roke prijel zvonec in začel dražbo. Eno od mnogih dražb tega jutra, na katerih se med seboj pomerijo trgovci na debelo s posebnimi dovoljenji. Kupljene tune pozneje prodajajo naprej manjšim prodajalcem in ti različnim končnim porabnikom. Dečko – dražitelj je vneto gestikuliral, trgovci so mu mahali z rokami in izklicevali svoje cene. Posli so se sklepali hitro, »naša« dražba je bila končana v slabe pol ure. Nejaponci smo lahko le ugibali, po koliko se je kaj prodalo. Tuni so lahko težki od 100 do celo 600 kilogramov, cena za primerek vrhunske kakovosti menda seže čez 10 tisoč dolarjev. Japonci sicer dobro ločijo okuse tunov iz tega ali onega morja. Veliko večino jih pojedo surove, kot suši ali sašimi, ob takšni pripravi pa menda japonski poznavalec vselej ve, za katero vrsto gre.
Ker nas je v meglici, ki se je dvigala nad globoko zamrznjenimi tuni, začelo mraziti, smo šli naprej v naslednjo halo, kjer je podobno veletrgovanje potekalo s svežimi tuni. Teh je manj, saj ne morejo priti od tako daleč. Tam je bila glavnina dražb že mimo, opazovali smo lahko predvsem veliki razvoz. Hodniki med halami so oživeli, tune, ki so jim ekspresno odrezali ali odsekali glave, so mrzlično odvažali na vse strani. Dostavniki, kolesa, mopedi, vozički, navadne cize ... drug mimo drugega, prometna gneča ob šestih zjutraj. Odvažali so k tovornjakom ali v sosednje prostore k neposrednim ribjim trgovcem, ki so se jih nemudoma lotili. Tiste zamrznjene so najprej kruto obtesali s sekirami, jim slekli kožo in jih razrezali na oglušujoče brenčečih krožnih žagah, podobnih tistim v mizarskih delavnicah.
Stopili smo še nekaj korakov naprej do dveh mojstrov v belih črtastih »klubskih« srajcah, ki se z ledenimi kosi nista ukvarjala, temveč sta se lotila ravno pripeljanih svežih tunov. Siva koža se je svetila, kakor da bi jih pravkar potegnili iz oceana. Njihov absolutni konec je bil bolj gledališka predstava. Ribo, ki je tehtala kakih 150 kilogramov, sta možakarja z nožem in s počasnimi gibi najprej umetelno odprla, po kratkem počitku od srednje kosti potegnila zajetno glavnino mesa in ga z orjaško mačeto razrezala na fileje. »Sablja« nosi ime oroši hoco, njena izdelava zahteva kovaško znanje, je prava obrtna tradicija. Ko so kosi že odhajali k prvim kupcem, sta imela mojstra odmor in sta si pripravila nekaj za pod zob. Od srednje kosti sta s školjko postrgala najfinejše koščke mesa, ki so še ostali. Ker smo vanju zijali že kar dolgo, sta nam ponudila malo skoraj sladkega tunovega karpača.
Ponudba kot iz morskega leksikona
Od ribjih mesarjev smo se poslovili z »domo arigato« in stopili še po drugih hodnikih. Med stojnicami je vladala gneča, motorni vozički so se komaj srečevali, odskakovali smo pred curki vode, s katerimi so sproti prali tla. V belih zabojčkih iz stiroporja ni manjkalo stoterih vrst rib, rakov, hobotnic, školjk, želv, polžev, ježev in drugega morskega živalstva. Od poceni sardel za nekaj fičnikov do najdražjega kaviarja, za katerega je za kilogram treba dati povprečno slovensko plačo. Barve so bile žive, pestre, kljub ponudbi kot iz morskega leksikona ni bilo nobenega neprijetnega, za ribarnice značilnega vonja. Očitno je šlo na Tsukijiju vse prehitro, saj so vsak dan že zgodaj dopoldne na ribji tržnici z delom pri koncu. Ponekod so večje ribe prodajali še žive v malih akvarijih – ko je pristopil kupec, jih je mladi prodajalec z mrežo potegnil ven in z nekakšno žico z umetelnim gibom skozi škrge hipoma pokončal ter spravil v vrečko. Prizor za nevajenega ni bil ravno prijeten, če ne bi pritiskal na sprožilec fotoaparata, bi raje odmaknil pogled.
Obračun s tuni
Ko nam je bilo gneče dovolj, smo se počasi prebili iz hale. Zunaj se je že naredil dan. Ura je bila blizu osme, na dvorišče se je zavlekel mir utrujenega jutra. V kotu vhodnega dvorišča je bila gora porabljenega stiroporja, sem in tja je še priropotal kakšen ta-ray, v zamudniški tovornjak hladilnik so tlačili zadnja »torpeda«. Zdelo se je, kot da so Japonci s tuni za dolgo časa hudo obračunali, da bo svet potreboval še nekaj mesecev, da jim bo lahko zbral nove tone te zanje življenjsko potrebne hrane. Nepredstavljivo se je zdelo, da se ista zgodba ponovi vsak dan.
Ko smo pred izhodom prišli do vrste barov, kjer strežejo suši, ki so ob obisku Tsukijija v vseh vodnikih neizogibna zadnja postaja, smo se spogledali: bi šli na zajtrk? Pravzaprav ne, rib smo imeli za ta dan dovolj.
Besedilo in fotografije
Gašper Boncelj
.
.
Zame, in upam še za koga, zanimivo branje!
Delo, 10.09.2009
Mesto, kjer se končajo vse poti tunov
Tokijska veletržnica že od leta 1923 s posebnim zakonom zapoveduje, da je treba vso prodajo na debelo opraviti z dražbami, da ne bi bilo dogovarjanja pod mizo
Vozili smo se po Tokiu. Vodnica, vestna starejša gospa, je v avtobusu uspavajoče razlagala to, ono, tretje. Nekaj tudi o tržnici in prodaji rib. Nenadoma je zbudila pozornost. Ribji trg? Kje je to? Tu blizu, ampak morate priti zgodaj zjutraj, najpozneje do 5.30. Takrat se vse zgodi. Pa malo pazite. »It’s somewhat of a rough atmosphere,« nas je v angleščini s posrečenim naglasom skoraj posvarila.
Eden je takoj rekel, da gre, še dva sva bila hitro za. Naslednje jutro smo se dobili ob petih, taksi je prišel točno in nas še po trdi temi hitro in skozi nekaj rdečih semaforjev odpeljal na Tsukiji – izgovarja se menda tsu-ki-dži ali pa kar ski-dži –, na tokijsko veletržnico. Tam prodajajo zelenjavo, meso, sadje in predvsem ribe. Gore rib. Skozi neprivlačni vhod smo napol zbujeni zatavali na veliko dvorišče, mimo prve, pa druge hale in še kar iskali. Kje bi lahko bilo kaj zanimivega? Sem in tja je še v mraku mimo priropotal kakšen ta-ray, glasni dostavniški trikolesnik na plin, komaj smo odskočili. Na nekem vhodu smo le opazili za Japonsko zelo redek napis v angleščini – da je znotraj fotografiranje z bliskavico prepovedano ... Tu bi lahko bilo kaj. Previdno smo vstopili v »posvečeni« prostor. Bila je velika hala, kot kakšna stara šolska telovadnica, njena betonska tla pa so bila prekrita s tuni. Drug zraven drugega, strogo poravnani v vrstah za zbor. Vse skupaj je spominjalo na hladno skladišče letalskih bomb ali torpedov. Naključni turist ne bi vedel, v katerem od sedmih morij in v čigavi globoki mreži so se končala življenja tunov – kljub napisanim številkam in japonskim črkovnim oznakam so se zdeli le še blago, očiščeno škrg, zmrznjeno na 79 stopinj pod ničlo. Okoli njih so hektično poskakovali mrki možakarji s svetilkami in na zadnjem delu vsake ribe, kjer je bil odrezan rep, s kavlji preizkušali kakovost. Po barvi mesa in vsebnosti maščobe so se odločali, koliko bodo ponudili zanje. Najbližjega sem vprašal, kakšno se mu zdi truplo tuna, v katero je strokovno zapikoval kavelj, a je le nekaj nejevoljno odmrmral. Prodajalci zijal ga sredi jutranjega posla niso niti najmanj zanimali.
Ko se pomerijo trgovci ...
Okoli pol šestih je na pručko stopil droben mladenič s kapo z vetrnim ščitnikom, v roke prijel zvonec in začel dražbo. Eno od mnogih dražb tega jutra, na katerih se med seboj pomerijo trgovci na debelo s posebnimi dovoljenji. Kupljene tune pozneje prodajajo naprej manjšim prodajalcem in ti različnim končnim porabnikom. Dečko – dražitelj je vneto gestikuliral, trgovci so mu mahali z rokami in izklicevali svoje cene. Posli so se sklepali hitro, »naša« dražba je bila končana v slabe pol ure. Nejaponci smo lahko le ugibali, po koliko se je kaj prodalo. Tuni so lahko težki od 100 do celo 600 kilogramov, cena za primerek vrhunske kakovosti menda seže čez 10 tisoč dolarjev. Japonci sicer dobro ločijo okuse tunov iz tega ali onega morja. Veliko večino jih pojedo surove, kot suši ali sašimi, ob takšni pripravi pa menda japonski poznavalec vselej ve, za katero vrsto gre.
Ker nas je v meglici, ki se je dvigala nad globoko zamrznjenimi tuni, začelo mraziti, smo šli naprej v naslednjo halo, kjer je podobno veletrgovanje potekalo s svežimi tuni. Teh je manj, saj ne morejo priti od tako daleč. Tam je bila glavnina dražb že mimo, opazovali smo lahko predvsem veliki razvoz. Hodniki med halami so oživeli, tune, ki so jim ekspresno odrezali ali odsekali glave, so mrzlično odvažali na vse strani. Dostavniki, kolesa, mopedi, vozički, navadne cize ... drug mimo drugega, prometna gneča ob šestih zjutraj. Odvažali so k tovornjakom ali v sosednje prostore k neposrednim ribjim trgovcem, ki so se jih nemudoma lotili. Tiste zamrznjene so najprej kruto obtesali s sekirami, jim slekli kožo in jih razrezali na oglušujoče brenčečih krožnih žagah, podobnih tistim v mizarskih delavnicah.
Stopili smo še nekaj korakov naprej do dveh mojstrov v belih črtastih »klubskih« srajcah, ki se z ledenimi kosi nista ukvarjala, temveč sta se lotila ravno pripeljanih svežih tunov. Siva koža se je svetila, kakor da bi jih pravkar potegnili iz oceana. Njihov absolutni konec je bil bolj gledališka predstava. Ribo, ki je tehtala kakih 150 kilogramov, sta možakarja z nožem in s počasnimi gibi najprej umetelno odprla, po kratkem počitku od srednje kosti potegnila zajetno glavnino mesa in ga z orjaško mačeto razrezala na fileje. »Sablja« nosi ime oroši hoco, njena izdelava zahteva kovaško znanje, je prava obrtna tradicija. Ko so kosi že odhajali k prvim kupcem, sta imela mojstra odmor in sta si pripravila nekaj za pod zob. Od srednje kosti sta s školjko postrgala najfinejše koščke mesa, ki so še ostali. Ker smo vanju zijali že kar dolgo, sta nam ponudila malo skoraj sladkega tunovega karpača.
Ponudba kot iz morskega leksikona
Od ribjih mesarjev smo se poslovili z »domo arigato« in stopili še po drugih hodnikih. Med stojnicami je vladala gneča, motorni vozički so se komaj srečevali, odskakovali smo pred curki vode, s katerimi so sproti prali tla. V belih zabojčkih iz stiroporja ni manjkalo stoterih vrst rib, rakov, hobotnic, školjk, želv, polžev, ježev in drugega morskega živalstva. Od poceni sardel za nekaj fičnikov do najdražjega kaviarja, za katerega je za kilogram treba dati povprečno slovensko plačo. Barve so bile žive, pestre, kljub ponudbi kot iz morskega leksikona ni bilo nobenega neprijetnega, za ribarnice značilnega vonja. Očitno je šlo na Tsukijiju vse prehitro, saj so vsak dan že zgodaj dopoldne na ribji tržnici z delom pri koncu. Ponekod so večje ribe prodajali še žive v malih akvarijih – ko je pristopil kupec, jih je mladi prodajalec z mrežo potegnil ven in z nekakšno žico z umetelnim gibom skozi škrge hipoma pokončal ter spravil v vrečko. Prizor za nevajenega ni bil ravno prijeten, če ne bi pritiskal na sprožilec fotoaparata, bi raje odmaknil pogled.
Obračun s tuni
Ko nam je bilo gneče dovolj, smo se počasi prebili iz hale. Zunaj se je že naredil dan. Ura je bila blizu osme, na dvorišče se je zavlekel mir utrujenega jutra. V kotu vhodnega dvorišča je bila gora porabljenega stiroporja, sem in tja je še priropotal kakšen ta-ray, v zamudniški tovornjak hladilnik so tlačili zadnja »torpeda«. Zdelo se je, kot da so Japonci s tuni za dolgo časa hudo obračunali, da bo svet potreboval še nekaj mesecev, da jim bo lahko zbral nove tone te zanje življenjsko potrebne hrane. Nepredstavljivo se je zdelo, da se ista zgodba ponovi vsak dan.
Ko smo pred izhodom prišli do vrste barov, kjer strežejo suši, ki so ob obisku Tsukijija v vseh vodnikih neizogibna zadnja postaja, smo se spogledali: bi šli na zajtrk? Pravzaprav ne, rib smo imeli za ta dan dovolj.
Besedilo in fotografije
Gašper Boncelj
.
pajer 1
Kdor misli, da ne zna molit, naj gre na morje!
Kdor misli, da ne zna molit, naj gre na morje!
-
EL CAPITANO
- Admiral
- Prispevkov: 860
- Pridružen: Sr Sep 03, 2008 11:45
- Kraj: Brezovica pri Lj.- Bunarina Pula
- Novinec
- Admiral
- Prispevkov: 2569
- Pridružen: Pe Feb 15, 2008 22:41
- Kraj: Sailing on the world
- Kontakt:
V tem postu pa mi je v pravo veselje, da se je našel nekdo in prilepil ta članek, čeprav ni njegov oz. ni avtorski. Barvo Pajer1! Še več takšnih člankov.
Velikokrat se najde kje zanimivo branje članka, kot je ta, ki popestri in pričara tržnico rib in dražbo. Prikaže nam nekaj novega, drugačnega in nam tujega.
El Capitano pa nam slikovno popestri iz svojega ulova, kako tuna zgleda in potem je postrgal tunin sočni karpačo! Čestitam!
LP

Velikokrat se najde kje zanimivo branje članka, kot je ta, ki popestri in pričara tržnico rib in dražbo. Prikaže nam nekaj novega, drugačnega in nam tujega.
El Capitano pa nam slikovno popestri iz svojega ulova, kako tuna zgleda in potem je postrgal tunin sočni karpačo! Čestitam!
LP
"Morje je med vsemi opojnostmi najbolj opojno!"
...........................................................(J.H.)
...........................................................(J.H.)
-
EL CAPITANO
- Admiral
- Prispevkov: 860
- Pridružen: Sr Sep 03, 2008 11:45
- Kraj: Brezovica pri Lj.- Bunarina Pula
Tuna napisal/-a:El Capitano, se vidimo v Jezerih naslednji teden?
Trenutno zgleda bol slabo
Sem pa mislil , da boš dal kakšen komentar na najtežjo v Jadranu z 160kg v spodnjem postu.
Mislim , da si ti trenutno edini pravi za napisat komentar pod ta članek
Iščem sliko kajiša , ki sem ga pred leti ujel v Dubrovniku.
Če se ne vidiva ti želim DOBER PRIJEM
FISHING & SAILING IS LIFE
-
EL CAPITANO
- Admiral
- Prispevkov: 860
- Pridružen: Sr Sep 03, 2008 11:45
- Kraj: Brezovica pri Lj.- Bunarina Pula
Novinec napisal/-a:V tem postu pa mi je v pravo veselje, da se je našel nekdo in prilepil ta članek, čeprav ni njegov oz. ni avtorski. Barvo Pajer1! Še več takšnih člankov.
Velikokrat se najde kje zanimivo branje članka, kot je ta, ki popestri in pričara tržnico rib in dražbo. Prikaže nam nekaj novega, drugačnega in nam tujega.
El Capitano pa nam slikovno popestri iz svojega ulova, kako tuna zgleda in potem je postrgal tunin sočni karpačo! Čestitam!
LP
Ena taka mala bi prav prišla zraven kostanja
Mogoče bo pa morski kaj pripeljal . Saj je ravno zdaj v akciji
FISHING & SAILING IS LIFE
-
EL CAPITANO
- Admiral
- Prispevkov: 860
- Pridružen: Sr Sep 03, 2008 11:45
- Kraj: Brezovica pri Lj.- Bunarina Pula
-
EL CAPITANO
- Admiral
- Prispevkov: 860
- Pridružen: Sr Sep 03, 2008 11:45
- Kraj: Brezovica pri Lj.- Bunarina Pula
Kdo je na strani
Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost
