Pred kratkim je bilo politiki najbolj pomembno ob premoženje spraviti tiste, katere so imeli v želodcu (utaja davkov, konec kreditov, ki so jih prej zlahka najeli itn.).
Tudi kazenska politika v prometni zakonodaji je podobna.
Človek dobi vtis, da je pomembno gospodarsko sesuti (spraviti na beraško palico) nasprotnika - pa kdorkoli že to je. Da je pomembno, da v Slo nihče ni premožen, kaj šele bogat.
Dobil sem vtis (ni - še - virov
), da je imela Marija Terezija (MT) drugačen pristop. Kolikor sem uspel ugotoviti (nepreverjeno...), je veljalo:
1. Zakoni so morali biti jasni in razumno enostavni.
- Cilj zakona je bil njegovo spoštovanje, ne pobiranje kazni.
Za vsak prevod zakona v različne jezike cesarstva so nabrali nekaj neukih, ampak dovolj bistrih podeželcev in jim prevedeni zakon prebrali. Če jim je bilo jasno, OK, sicer so prevajali znova.
Spoštovanje zakona je bilo čim manj komplicirano - tako je bilo tudi lenim lažje spoštovati zakon, kot iskati luknje v njem.
2. Cilj zakona - zdravi in krepki državljani
- MT je rabila zdrave in krepke podložnike tako zato, da je bilo med njimi mogoče nabrati vojake (ki so branili cesarstvo) kot da bi lahko bili uspešni in postali premožni tako, da bi lahko trajno plačevali davke. S temi davki bi bilo mogoče tudi opremiti vojsko, ki bi branila državo (MT je, mislim, imela nekaj sorodnikov v Prusiji, ki bi mlado cesarico z veseljem spravili ob cesarstvo).
Spomladi so bile včasih pogoste lakote, in MT je uvedla kup vrst hrane, ki jo je bilo mogoče hraniti čez zimo. Za pomlad pa ni bila značilna le lakota, ampak tudi pomanjkanje več vrst vitaminov. Avitaminoza C v skrajni obliki je skorbut, kjer prizadetemu izpadejo zobje. Tak človek ne more več jesti nekaterih vrst hrane in je v tedanjem času težko še kdaj bil zdrav in krepak.
MT je zato - med drugim - predpisala, da morajo posestniki nad določenim minimumom zemlje imeti določeno minimalno število dreves določenih sadja, takih, ki postanejo užitne šele pozimi in so hkrati dober vir C vitamina, ki preprečuje skorbut.
Kazen ni bila denarna (da bi polnili državno blagajno), ampak je bil kršitelj tepen, in tudi zaradi takih ukrepov je skorbut postal nekaj, česar že naši dedi niso več poznali.
3. Zdravi podložniki niso bili dovolj - rabila je tudi umne podložnike
- Zato je uvedla brezplačno osnovno šolo, katere namen je bil naučiti podložnike brati, pisati in računati.
Branje je bilo - med drugim seveda - pogoj, da je lahko nekdo razumel zakone (glej točko 1.), računanje pa tudi osnova gospodarskega računstva.
Taki bi lahko postali in ostali premožni - in le trajno premožni bi lahko trajno plačevali davke.
Še nekaj - učili niso tako, da bi učenec na vprašanja odgovarjal to, kar mu je prej povedal učitelj.
Spomnimo se
V podeželsko šolo pride šolski nadzornik in sprašuje - da bi ugotovil, kako dobro učitelj opravlja svoje delo.
- Vrane družijo se rade.
Pet na strehi jih sedi.
Puška poči, ena pade,
koliko jih še sedi?
Nobena!
Kaj? To v glavo mi ne gre?
Puška poči, ena pade,
druge štiri odlete!
Glej ga glej, glavica bistra!
Majhen deček, velik mož,
sčasoma boš še za ministra,
ako vedno priden boš!
Kakšna je primerjava tega s sodobno Slo šolo... z vse prepogostim neugodnim odzivom učitelja (slabo plačanega in tudi sicer že ob ves elan), če ima učenec prav in ga je učitelj polomil, verjetno veste sami bolje od mene.
Kot zanimivost, računice (z zelo temeljito znanstveno podlago za tako zasnovo - po mojem boljšo, kot sodobni učni programi) za vse cesarstvo si je izmislil Slovenec, Franc vitez Močnik in za to bil 'povzdignjen v viteza'.
Ni bil povzdignjen v viteza, ker je bil Slovenec ali kljub temu, da je bil Slovenec, ampak zato, ker je tako dobro naredil nekaj bistvenega.
Ne temu, ne Juriju Vegi, ne kupu podobnih ne moremo reči, da so bili hlapčevski Slovenci - na to, kar so naredili, so bili upravičeno ponosni in nikomur ni padlo na kraj pameti, da bi jih obravnavali kot hlapce.
Temu se reče 'meritokracija' - napredovanje (resnično) zaslužnih - kar mimogrede rečeno, zdaj ne funkcionira in kar je ena o kritičnih težav Slovenije - pa svet ni prav grozno dosti na boljšem.
Dobil sem vtis (nepreverjen, bomo še brali), da je nekaj Nobelovih nagrajencev iz ekonomije dobilo nagrado za zamisli, kako se po njihovih postopkih nekdo prikaže najuspešnejši in/ali napreduje za ceno, ko sesuje vse ostalo okrog sebe.
Jaz še vedno lahko kaj spremenim, če ne drugače tako, da zapišem tole zgodbico.
Ja - pa Baufix, nič proti tebi - samo pogled na iste stvari z drugega zornega kota...
