SREDOZEMLJU S COSTA CONCORDIO
Leto izdelave……………………2006
Število potnikov……………….3780
Število posadke……………….1110
Bruto tonaža ………………112.000 ton
Število nadstropij……… 17 od tega 14 za potnike
Dolžina……………………………. 291 m
Širina………………………………… 36 m
Restavracije………………………. 3 v dveh nadstropjih
2 v enem nadstropju
Bari…………………………………… 14 od tega 11 z živo glasbo za ples
Dvigala……………………………… 14 notranjih dvigal za potnike
4 panoramska dvigala za potnike
8 notranjih dvigal za osebje in opremo
Tekoče stopnice ………………… 4 tekoče stopnice za osebje kuhinje
Dnevna poraba vode..211.000 litrov samo za potnike, tuširanje in umivanje
Poraba goriva na uro…….7.500 Litrov na dva motorja (4 še v rezervi)
Velikost elise……………………..5,7 m premera
Bowthruster………………………. 3x
Sternthruster…………………….. 3x
Ugrez………………………………… 8 m
Potovalna hitrost……………… 21 knots
Max hitrost……………………… 23 knots
Costa Concordia je največja registrirana ladja v Evropi!
Tako, navedel sem nekaj podatkov, ki so zelo zgovorni za to veliko mesto na vodi.
Kot vsako leto (opr. tokrat že tretjič) sem se odpravil na 12 dnevne počitnice in tudi tokrat sem se odločil za morje in križarjenje.
Ker sem vedel, da so destinacije okoli otokov in turističnih mest, kjer trenutno ni sezona in ni tropske vročine, zelo poceni v teh mesecih, izbira destinacije sploh ni bila težavna. Počakal sem na zadnji trenutek pred odhodi in se prijavil. Za malo denarja sem dobil notranjo kabino na osmem nadstropju bolj proti krmi.
Svojo pot sem začel zgodaj zjutraj in po šestih urah vožnje do Savone (Italija) in prevoženih 757 km, sem prispel na cilj. Prijazni uslužbenci Coste so mi preložili prtljago, prevzeli avto in malo kasneje sem se že po terminalu v dveh nadstropjih približal velikanki. Na terasi terminala s spremljevalko spijem kavo in pogledam proti ladjedelnici Azimuta, kjer verjetno zaradi recesije, čaka na kupce več deset plovil, višjega cenovnega razreda.
Pozovejo številko osem in na vrsti sva za vkrcanje. Najprej obvezno fotografiranje ob zaščitnem znaku in napisu Coste Concordie, preverjanje dokumentacije in potnih listov, na ladji obvezen koktajl in že sva pred svojo sobo. Razpored poznam, saj sem vsako leto v podobni sobi. Malo se ogledam in odidem na deveto nadstropje, kjer so jedilnice in samopostrežni pulti. Se najem in uživam. Pred 17,00 uro moram še v sobo, ker vem, da bodo do takrat prinesli kovčke in nadeti si moram rešilni jopič za obvezno reševalno vajo.
Ura je 18,00 in odrinemo, ter zapustimo obmorsko mesto Savona s 50.000 prebivalcev. Zvečer tuširanje, večerja, malo raziskovanja in spanje.
Drugi dan smo morali preživeti na morju, ker nas je pot vodila poleg Korzike, Sardinije in Sicilije proti Grčiji. Ko smo prišli v Jonsko morje je bilo to nehvaležno in visoki valovi so udarjali v ladjo. Velikanka se je upirala morju in visokim valovom, vendar potnikom je bilo slabo, bazene so zaprli in čez njih potegnili mrežo, ker se je izlivala voda, plesalci so s težavo plesali in se večkrat lovili na nogah. Ja to sem prvič doživel in se spraševal, kaj bi delalo z mojo Bavario. Pred spanjem še popravim uro za +1 uro in zaspim.
Tretji dan ob 8.00 pristanemo v pristanišču malega mesta Katakalona v Grčiji. Katakalon je nepoznano mestece, polno trgovin in butikov za turiste, ter restavracij, kjer lahko tisoč turistov poteši žejo, lakoto in svojo radovednost, poleg tega pa še zapravi kakšen euro. Naša destinacija je bila cca 45 km oddaljena Olimpija, kjer so bile prve olimpijske igre in kjer vsako leto prižgejo olimpijsko baklo, ki potuje do stadiona v Atenah nato pa v cel svet. Ogled je plačljiv in seveda sem obiskal Olimpijo z vlakom, ki potuje 3x na dan v obe smeri za samo 2,00 Eur po osebi za povratno karto. Poceni, presenetljivo poceni!
Zvečer je bila večerja in na ladji se je začutil utrip po prazniku. Danes je Valentinovo in veliko je dekoracije v obliki srčkov. Tudi sladice so bile v znamenju ljubezni, saj so bile tokrat vse oblikovane v obliki srčka. Vse ženske so od strežnega osebja prejele prelepo rdečo vrtnico.
Ker smo ob 18,00 uri odrinili proti Pireju smo potovali pretežno ponoči in so bili večeri pestri in raznoliki. Danes je bila Gala kapitanova večerja. Obleči sem moral obleko, nadel sem kravato in sijoče črne čevlje. Moja spremljevalka se je uredila in je zares blestela. Pričakoval sem kapitana, a ga nisem videl, verjetno, ker sem bil na drugi večerji, kapetan pa je bil proglašen za najmlajšega kapetana na takšnih ladjah, zato menim, da je šel po risanki spat.
Zjutraj ob 8.00 pristanemo, tokrat v Pireju (Grčija). Po zajtrku sem še enkrat prebral Berlitzov vodnik po Atenah in ta pravi, da so taksisti prijazni in poceni. Ker sva za mizo sedela z mladim parom, ki bi nama lahko bila otroka, sta naju prosila za pomoč, ker sta prvič na takšni ladji in z veseljem sva jima ponudila roko in pomoč. Dogovorili smo se za taksi in malo barantali in sklenili kupčijo. Štiri ure najema in vožnje za 110 Eur. Torej 27,50 Eur na osebo (najcenejši štiriurni izlet na ladji stane od 65 Eur na osebo naprej). Odpelje nas proti Atenam, skozi mesto, na Akropolo, nas počaka uro in pol. Danes je nedelja in imamo srečo. Ob nedeljah ni vstopnin v celotnih Atenah, bravo Grki! Potem nas šofer odpelje na stadion Olimpijske bakle, Zeusov tempelj, na Agoro, vožnja skozi staro mesto, naprej do tržnice in nazaj proti ladji. Še v avtu se dogovorimo, naj nas odloži v marini v Pireju. Plačamo po dogovoru in ker taksist ni dobil napitnine, zamahne z roko in jezno odide. Mi pa tudi, proti marini za katero nam je rekel, da je petnajst minut oddaljena od tega mesta. Vendar marine ni in ni. Če bi vedel, bi mu še toliko ne dal, ker nas ni odpeljal, kamor smo zahtevali. Po štirih kilometrih pešačenja jo le ugledamo. V marini lepe in velike jahte, na obrobju pa veliki in bleščeči hoteli. Pogledamo si plovila, jahte in jadrnice vseh velikosti, si naparimo oči, obrišemo solze in zasanjani odidemo proti velikanki.
Noč je bila kratka, saj sem od pešačenja in svežega zraka lepo zaspal. Zjutraj ladja pristane v Turčiji. Obmorsko mesto Izmir je veliko pristaniško mesto in to se vidi na prvi pogled, saj je v pristanišču veliko ladij, še nekaj pa jih čaka na dovoljenje za vstop pred pristaniščem. Zopet smo štirje in zopet raziskujemo mesto kot štiriperesna deteljica. Odidemo v mesto, pogledamo si uro s stolpom na trgu (turški Big Ben), vodomet pred mestno hišo (kot v Las Vegasu), malo džamijo na robu trga in gremo proti »kamenju« (tako pravim podrtim grškim mestom) Smyrni Agori. Vstopnina je predraga, za kamenje, ki ga gledam že tri dni. Preberem turški vodnik in o mestu Izmir piše zelo malo, skoraj ne omenja pa Agore. Torej ni pomembna. Fotografiramo ruševine pod raznimi koti in mesti, kar skozi rešetkasto ograjo in tako zaključimo ogled. Odidemo v največji Bazar v mestu. Vsi prodajajo usnjene jakne, čevlje, ter razno drugo blago. Ogledujemo si in nič ne kupimo. V kletki vidim dva mala psa in razmišljam, kako bi ju spustil iz kletke, pa me že naši vlečejo za rokav, naj ne bom nor. Meni se smilita in na koncu popustim, le prodajalcu povem, naj jima natoči vode.
Na poti proti ladji zaidemo še v en Shoping Center. Preden vstopimo v center nas preseneti rentgenski pregled kot na letališču. Ja, lepo, notri sami »drugačni« ljudje in nikjer tistih, ki »fehtajo« denar. Ozrem se po napisih nad butiki in …. Oja ja, tudi sami bomo samo napasli oči nad dragimi znamkami. Ženske med obleke in čevlje, mladi kolega na kavo, jaz pa pogledat ročne ure: Ulysse Nardin, IWC, Jeager-Le Coultre, Vacheron Constantin, Rolex, Maurice Lacroix, Corum,….. cene? Dragoooooooo! Pogledam, nič ne kupim in se zahvalim za brezplačni ogled, čeprav me je zamikala lepa navtična ura Maurice Lacroix tipa Miros Diver Sport. Cena primerna, za mene, ki že imam kar nekaj kultnih ur in znamk. Cena je fiksna in se ne da barantati.
Naslednji dan spet Grčija. Pristanek na turističnem Rodosu. Lepo mesto in prijazni ljudje. Bogato založene trgovine in butiki, ki pa so odprti samo zaradi tega, ker je v mesto prišla ladja z veliko turisti. Drugače je tu vse zaprto in ljudje počivajo. Ogledamo si nekaj znamenitosti v samovodenem izletu, pogledamo čudovit muzej, spijemo kavo in zopet butiki, ure,… čakaj ure!!!! Grem od ene do druge prodajalne in najdem Kupim si uro Maurice Lacroix, kakršno sem videl v Izmirju. Izbojujem si 30% popust, ker bi rad lastnik dobil nekaj gotovine in še lanski model ure bi spravil v promet. Mene ne moti lanski model, kupim jo, dobim mednarodno garancijo in kartico, ter srečen odidem na kavo. Ja ta Rodos je pa lep, čeprav nisem videl niti ene bele idilične hiše, kakršne so naslikane v vsakem vodiču ali pa razglednice z Rodosa. Lepo mestece in tu se še vrnem. Za polnočno presenečenje so najavili ogled kuhinje in kuharskih specialitet, ter pokušino pripravljenih jedi. Pregledam fotoaparat, preverim baterije,…. Ja danes se bo bliskalo!
Sedmo jutro na ladji in pristanek ob 8.00 uri v Limassolu na Cipru. Danes bo kratek postanek, le šest ur. Tokrat organizirajo na ladji prevoz z avtobusom v obe smeri iz pristanišča, v 7 km oddaljeni center Limassola le 6,00 Eur na osebo. Tu sem zelooooo razočaran. Nič od nič. Še trgovine so za nič. Odidem do obale in se vsaj malo razveselim. Park je lep in dolg, ter lepo urejen. Vsa drevesa so obrezana na okroglo in cvetne grede so lepe in cvetoče, kljub letnemu času. V mestu je 17 stopinj, vendar piha veter, ki prihaja iz zasneženih severnih vrhov iznad mesta. Če ne bi videl, ne bi verjel. Poiščem kulturen in urejen vrt, kjer je Caffeteria in naročim espresso. Dobiva dve Lavazzi in kozarec vode, poleg pa račun 10 Eur. Natakarja malo okregam, da ima drago kavo in da imajo drugje kavo po 3 Eur. On se sklicuje na urejenost lokala, na lokacijo in znamko kave. Plačam in krementiram naprej. Poleg moje mize se mi smejijo še štirje Slovenci z ladje in pravijo, da je za kvaliteto potrebno plačati več. Pride natakar in prinese še eno kavo in pove, da me »časti« šef lokala, da ne bom več užaljen gost, ker ima šef rad samo zadovoljne stranke. Zahvalim se in spijem še eno kavo in pogled z nasmehom mi pobegne k sosednji mizi in z mimiko nakažem, kdor zna pač zna. Sosednja miza je tiho in ne govorijo. Zvečer je Italijanska Gala večerja in spet bo pestro. Spet bomo peli O sole mio, ter sukali prtičke, osebje pa bo plesalo s potniki. Lepo doživetje!
Osmo jutro, prispeli smo v Egipt. Alexandrija, mesto s 3,5 milijona prebivalcev. Egipta nimam rad, ker sem tam že bil in pogledi tamkajšnjih ljudi me ne veselijo in ne dajejo prijetnega občutka. Kairo sem videl, Gizo s piramidami tudi, dolino kraljev, Nil,…. Torej grem sam s svojo gospo po mestu in občudovala bova lepote Alexandrije. V knjigi o Egiptu piše, da je Alexandrija posebno mesto, malo umazano, a polno prijaznih ljudi. Najcenejši in najboljši prevoz je s kočijo. Pogledam okoli sebe takoj po sestopu z ladje. Tla čista, da bi lahko z njih jedel. Park, rože, tlakovana cesta,…. Stavba v modrem steklu,… lepota, še Portorož ni tako lep. Pridem do izhoda iz pristanišča, pokažem potni list in se podpišem, cariniki pa mi nalepijo egiptovsko vizo in mi zaželijo lep dan. Takoj ko sem stopil čez vrata pristanišča sem vedel, da ima knjiga prav. Mesto je res umazano! Pa še kako umazano! Proti meni se zapodi nekaj črnih obrazov in ponujajo taksije, kočije in kaj vem kaj še. Odidem naprej in maham z glavo, da nočem njihove ponudbe. Oni pa za mano. Moja spremljevalka se me drži in bi najraje zlezla v mene, ker se boji teh ljudi. Greva sama po ulici in zahajava vse globlje in globlje v revščino. Vsako takšno zadevo fotografiram in se čudim. Pride kočija in kočijaš mi v angleščini pove, da v tem koncu ni kaj videti. Končno popustim in se »zdilava« za ceno. Tri ure s kočijo po atraktivnih mestih Alexandrije za 30 Eur, za oba. Stisneva si roke in ko vidim njegove črne in umazane nohte in roke, hitro umaknem roko in si jo že brišem v hlače. Sedeva v kočijo in vodnik z imenom Mimi naju pelje po mestu. Peljemo se čez mesto, čez sadno tržnico, nato čez mesno tržnico in tu sprašujem Mimija, kako to, da prodajajo golobe, kure, race, zajce in podobne živali skupaj, vse so žive in nobena ne pobegne. Pove, da so omamljene in da jih lastnik tam ubije, zakolje ali kakor koli že usmrti, tako da kupec prejme sveže meso. Čreva in podobno stresejo kar na tla, to pa potem pojejo mačke. Pogled se mi ustavi na ženički, ki kupuje neko živalco, pod mizo, kakšnih pet ali šest mačk,… točno to, kar mi je Mimi razlagal. Ne hvala, danes nisem lačen in verjetno bo tako še jutri. Sledi ribja tržnica in tržnica z oreščki in začimbami. Povem mu, da bi rad videl Katakombe in zapelje me mimo avtobusne in železniške postaje. Prebrisani Mimi mi je razkazoval mesto in me vozil v krogu, da bi vse to trajalo dlje, on pa bi veliko več zaslužil. Vseeno me pripelje do dogovorjenega mesta. Vstopnina je v egiptovski valuti, za Evre nočejo slišati. Prikaže se Mimi in mi ponuja 50 egiptovskih funtov. Presenečen jih vzamem in povem, da bova kasneje poračunala. Pogledam si ruševine starega mesta, ter rove, v katerih je bila egiptovska knjižnica in kjer so hranili papiruse. Končam ogled in pridem ven, ter se najprej želim pogovoriti o menjavi denarja. 40 funtov, kolikor je stala vstopnina je po njegovi menjavi 8,00 Eur, kar je uradni tečaj in cca 20% provizije. Vendar pristanem. Peljemo se naprej in pelje nas v bogato četrt in pove naj si pogledamo, kako je tu čisto. Res je čisto in drugačno oblečeni ljudje. Vendar ne za dolgo, saj se zopet znajdemo v zakotnih in umazanih ulicah. Naenkrat pridemo do obale in do spomenika neznanemu junaku, kjer se menjava straža. Ker nas vozi tri ure in pol, se mu zahvalim in mu plačam 40 Eur za vožnjo in funte. Mimi malo krementira in pljuva, nato pa odpelje kočijo. Midva nadaljujeva peš ob obali, kjer je veliko hotelov. Prideva do najbolj znane mošeje Abu Al Abbas Mursi. Res čudovita arhitektura z zelo značilnimi perzijskimi vzorci. Ogled je hiter, kajti v notranjost ne spustijo žensk, moje žene pa tudi ne pustim zunaj, kajti potem bi do konca potovanja poslušal očitke. Pa še rojstni dan ima danes! Zaključiva in greva proti ladji v pristanišču.
Danes je tako imenovani dan na morju, naš deveti dan dopusta. Danes in jutri bom počival in bral knjigo Mirana Tepeša – Z vetrom, katero sem kupil po pošti in jo nesel s sabo na ladjo, da si krajšam čas, ko bomo na morju. Popoldan se odpravim s fotoaparatom po ladji, da jo fotografiram v celotni veličini. Pravkar je čas kosila in videla se bo tudi hrana, ljudje, jedci in packi. Popoldan berem knjigo v salonu in uživam v kavi. Tudi tu je Lavazza, vendar tu stane 1,60 Eur. Zvečer grem še v savno in potem na večerjo. Jutri, deseti dan bo enako in prav mi bo prišel počitek. Jutri moramo prestaviti uro za eno uro nazaj, torej bom spal eno uro več, preden pridem v Rim.
Zvečer je večerja in naročim torto za mojo gospo. In res, namesto sladice se proti naši mizi vali četica natakarjev s samim šefom na čelu in pojejo Happy Birthday, ter mahajo s torto na kateri je tudi prižgana svečka. Fotografiram, zato nimam časa, da bi opazoval presenečen ženski obraz nasproti mene. Zvečer smo še plesali in pili brezalkoholne koktaile.
Enajsti dan, pa še nedelja, Gospodov dan! Pridemo v Civitavecchio. Še zadnji izlet opravim v samostojni režiji in z minimalnimi stroški. Grem na železniško postajo in za povratno karto plačam 9 Eur po osebi. Hitri metro me odpelje do Rima, pravzaprav točno do Vatikana do trga Sv. Petra. Pridemo na trg in Bingoooooo! Pravkar se bo pričela sveta maša, kjer bo maševal s svojega okna sam Sveti oče. Torej za mene, ki nisem krščansko vzgojen in naša družina ni bila verna, to pomeni nekaj novega in lahko rečem, da je to pika na i celotnega potovanja. Počakam, da se maša zaključi in fotografiram,… okno s papežem, pa ljudi, gužvo, transparente, duhovnike – bele in črne, …. Ja res je bilo lepo, poseben občutek. Po končani maši kupim za spomin en »roženkranc« in kasneje ko se pogovarjam s Slovenci zvem, da sem zadevo preplačal in da so me nategnili za 5 Eur. Jeb.. ga! Ups!
Ko zapustimo trg v Vatikanu, na levi strani opazimo Slovenski grb in Slovensko zastavo, torej slovensko ambasado. Pogledamo si še Angelski grad, Španski trg in Španske stopnice, kjer sledi obvezno fotografiranje. Za naslednji cilj si izberemo Fontano di Trevi in tam preko rame mečemo kovanec v vodnjak, še prej pa si zaželimo nekaj lepega. Jaz sem si zaželel……. (ne smem povedati, ker se potem ne uresniči). Sledi fotografiranje in ustavim se nasproti vodnjaka v pravoslavni ortodoksni cerkvi, kjer na železno kovano ograjo obešajo obešanke (ključavnice) ter na njih pišejo imena (recimo Franc in Jožica). Mislim, da je smisel vsega, zaklenjena ali sklenjena zveza za vedno in skupaj. Potem sledi ogled trdnjave neznanega vojaka, kjer je pravkar potekala menjava straže, ki je bila zelo spektakularna. Na območju trdnjave in stopnic ni dovoljeno sedeti, poležavati ali se grdo obnašati, zato čuvaji te trdnjave veliko žvižgajo s piščalkami in tako opozarjajo ljudi, da si niso prebrali navodil, pred brezplačnim vstopom. Malo stran od trdnjave je Koloseum in tu smo si ga pogledali le od zunaj. Gužva pred vstopom v notranjost mi je dala vedeti, da ne bom pravočasno prispel na ladjo v kolikor bom čakal na vstop v Koloseum. Torej fotka ali dve in vrnem se nazaj na vlak in ladjo, kajti če zamudim, me ta ne bo čakala. Pridem še pravočasno in zvečer odplujemo proti Savoni. Zvečer pospravim kovčke in jih postavim pred vrata. Osebje jih odnese in videl jih bom šele jutri pred avtom.
Zjutraj se zbudim, uredim in se zavem, da je danes dvanajsti dan dopusta. Malo se razžalostim, a vseeno razveselim bližnjega prihoda domov. Vsepovsod je lepo, a najlepše je le doma. Zato sva po izstopu iz ladje prevzela kovčke in avto, ter po avtocesti prevozila do doma naslednjih 757 km.
Del te reportaže delim tudi z vami, tako tekstovno in slikovno, vse dobrote pa sem žal že pojedel!
Adijo, do naslednjega potovanja!
.
