Že kot otrok so me voda, čolni in barke privlačile in kadarkoli sem imel priliko sem jih občudoval. Starša nista imela ravno posluha za navtiko in tako smo večino prostega časa preživeli na dolenjskem, kjer se je gradil vikend. Še danes slišim stavek, kaj boš s čolnom saj tam najameš pedalin. No, pa pustimo to, moj prvi čoln sem kupil leta 2004 in to je bil čoln Suzumar 290 in Suzuki 6 odprt na 8KM. Takrat sem bil oče dveh hčera (2in6let) in denarja ni bilo ravno v izobilju, no sej ga tudi danes ni. Čoln sem kupil pozimi in seveda do spomladi sem ga vsaj 4x napihnil in sestavil in se z njim „vozil po garaži“. Ponosen sam nase, sem imel občutek kot, da sem kupil Titanik. In pridejo prvomajski prazniki in mati mojih otrok izrazi željo, da gremo v Atomske toplice za par dni. Takoj sem začel stokat, da imam naslednji teden dva izpita na faksu (študij ob delu) in da bi bilo dobro, če bi jaz lahko prišel kasneje za njimi, ker bi se učil. No, dogovor je padel, da pridem čez dva dni za njimi. Isto jutro, ko sem pomagal nosit kufre dol, mi je kliknilo, da bi lahko izkoristil en dan in šel probat moj čolniček kako gre po morju. Jebeš izpite, ne boste verjel, ne vem , če so bile moje tri že na Trojanah, ko se imel že vse spakirano v avtu, čoln motor , vesla, sidro, pumpa … in pičim jaz za Izolo. Med potjo sam pri sebi premlevam in preverjam, če je vsa oprema v avtu, čoln, vesla, motor, gorivo, izpit, rollbar, ...fak, rollbar sem pozabil v garaži, brez njega pa ne grem k tak „hud“ gumenjak brez rollbar-a pa ne zgleda in na Brezovici obrnem in nazaj po njega. Popokam tisti zložljiv rollbar, ki sem ga spacal skupaj iz alu cevi in rf krivin, ki mi jih je zakrivil mojster za Bežigradom. Pot do Izole se mi je zdela dolga 300 km, ampak sem se le privlekel dol. In potem problemi, kje bom dal čoln v vodo, kje bo avto, ….polno skrbi, volje pa še več. Pripeljem do marine v Izoli in mojstra na kapiji vprašam, če me spusti do vode, da bi rad čoln sprobal, itd. in moram reči, da je verjetno videl vso to mojo željo in me spustil z avtom v marino in mi rekel naj ga dam notri na tistem lesenem plavajočem pomolu. Matr sem vlačil iz avta do pomola, čoln je imel ene 35 kg, motor okoli 27, pa potem še vsa oprema, vesla, sidro , pumpa in seveda prekrasni rollbar. Pumpam čoln in kar teklo je z mene, ga nekako prenesem do vode, da ga nebi kaj spraskal in dam v vodo, potem je prišel na vrsto motor, matr če mi notr pade se mi bo kar zmešalo, tle je zihr globok, če so jadrnice parkirane, sem ves prestrašen razmišljal, ko sem gledal kako ga bom nataknil na krmno. No, nekako mi je uspelo nataknit motor brez, da bi ga skopal in potem sem zložil v čoln še vso opremo. Vse v čolnu? Vse! Vesla , sidro, nepremočljiva mapa z dokumenti, rezervoar, varovalka vžiga. Vse, no sedaj pa trenutek resnice, da vidimo če motor vžge, napumpam, zaug, poteg, poteg, zakaj ne vže , ne mi sramote delat, misli letijo 300 na uro, itak, varovalka vžiga ni gor. Varovalko gor poteg in motor zakašlja, zakadi in počasi začne dihat kot je treba, tak , tak , tak. In počasi lepo odrinem proti izhodu iz marine, ob vožnji razmišljam, matr kdo je naredu tako ozko marino, da komaj voziš z gumenjakom, kako je šele s kakšnim večjim plovilom. Ob vožnji ven upoštevam vse znake o pasu in glisiranju. No pridem ven in počasi povečujem gas in moram reč se mi je zdel tisti Suzuki kar živahen, čeprav še nisem zglisiral. Nekaj mi ne da mira, nekaj manjka, ja itak ROLLBAR sem pozabil na pomolu, obrnem, kolnem sam sebe in pozabljivost. V glavi razmišljam, itak ga ne bo več, se ga je že eden “sposodil“ in ga zagledam kako stoji na lesenem pomolu, naslonjen na zid v vsej svoji lepoti in sijaju. Ok poberem še rolbarr in ga zarinem v njegovo ležišče, ki sem ga naredil iz rf pohištvenega profila 30X30 in gremo ponovno ven iz marine. Morje, moram reči, da tisti dan ni bilo najbolj mirno, vala nekje 0,5-0,7m, ampak sončno in peljem se jaz proti Piranu. Glisiral nisem, ker me je bilo še malo strah, malo pa so se mi valovi zdeli moteči. Po kakšne pol ure mi je že vse malo bolj domače, odprem radler, prižgem čik, matr to je lajf. „Ima neko jači“ vpijem sam v sebi in plujem do Pirana.
Tam pri Punti obrnem, ker je še bolj guncalo in lepo nazaj, itak vse špila kot mora. Se spomnim, da mi je starejši sodelavec govoril kako je on glisiral z maestralom in tomos 4,5 in poskusim še sam. Čolniček skoči, ugotovim, da je še kar nekaj zaloge v moči in zglisiram. GLISIRAM vpijem sam pri sebi, matr leti, v tistem vzporedno z menoj pripelje ogromen črn gumenjak 7-8m na njem ene 8 potapljačev, me gledajo in pomahajo, ročko od gasa podzavestno še malo navijem in se peljemo 1-2 sec skupaj, potem mi izginjajo iz vidnega polja in spet se spomnem sodelavca in njegovih besed kako je on šel na premec maestrala, gas fix in leti še bolj ter krmariš z nagibom telesa. „Vidla žaba kako se podkuje konja pa še ona dvignla nogo.“Piči miki, dokler sem bil v zavetju Punte je bilo ok, potem pa pridejo valovi, nekaj vala je bilo že itak , nekaj je vojaški gumenjak dodal. Jebenti rodeo, čoln skače po valovih, jaz spredaj, se držim za štrike, gledam naprej kje je kak val, gledam nazaj, kako do motorja oz. ročke za gas. Čoln vedno bolj letel, skakal po valovih, jaz tiste štrike držal k bika, pa gremo proti Strunjanu. Postajal me je vedno bolj strah, kaj naredit ,da pridem do ročke, da zmanjšam in da pri tem ne padem v morje, čoln pa via Trieste. Sklenem da poskusim drugače ne bo dobro, ker čoln je vedno bolj skakal, mene pa roke že fejst bolele. Matr je bilo velik tiste 2m, občutek kot, da sem na 10m barki in ne morem do motorja in končno prilezem do ročke in mi uspe. „A boš dal sedaj mir!“ si rečem, oddahnem in pregledujem po čolnu, če je vse še notri in potem pogled nazaj in vidim, da od mojega prekrasnega rollbar stojita le še dve štangi navpično, krivin in prečke nikjer. Od skakanja in tresenja se je vse skupaj razguncalo in popadalo v morje, kaj pa sedaj pejmo pogled, če se vidi, pa poskusit stauhat. Krožil kot jastreb ene pol ure potem pa sam pri sebi rekel: „Ko mu je.e matr, itak mi ni bil usojen!“ in odpeljal nazaj proti Izoli.
Takšna je bila moja krstna vožnja in še danes me sodelavec včasih špikne in reče: Ti, sem bil zadnjič gor pri Strunjanskem križu in se mi je zdel, da se je nekaj dol v morju šajnal.
Tole je ta komplet, slikan istega dne rollbara pa ni več.
)... in slutnja se je izkazala v najslabšem možnem trenutku...
. In reče stric, tamle za "vogalom" je in takoj bomo tam. Mi pridemo za vogal in res je bilo naselje tam. Seveda pri obali spustimo gas ker prej smo potovali nadzvočno in nismo našli neke primerne lokacije za sestop nakar pridemo do marine in stric se pogovarja s kapetanijo ki je bila ravno tam in so nas že itak postran gledali zaradi naju z bratom ker sva bila na svojem čolnu in več kot očitno premlada za izpit. In po par besedah stric reče: "sej smo v Červarju ane?" in ga on pogleda s ciničnim nasmehom ki se mi ne bo izbrisal iz spomina 
