.
Prijetno branje in pa mirno morje vsem na forumu.
Marsikdo se je spraševal glede govorniških sposobnosti kapetana Domija, ki me je spravil do Lastova… Niso potrebne besede, le pomirjujoči, nagajivi pogled in otroško navdušenje, ki zre skozi zelene oči. Naj povem, da sva vse temeljito premislila in splanirala, njemu pa slepo zaupam in ni lepšega kot zaspati pod zvezdnim nebom. Problem sem videla v pomanjkanju kopalnice, kar se je na koncu izkazalo, da ni tako hudo. Moj strah pa je bil predvsem v tem, da mi taka dogodivščina ne bi bila všeč in da bi s sitnarjenjem uničila dopust drugemu… zato sem pred odhodom preverila vse povezave s celino in avtobuse do Kopra …zastonj povedati, da ni bilo potrebno, in da je bilo 14 dni dopusta še premalo… Zato sva za poletje 2010 planirala kar 3 tedne…
Poleti 2010 sva ponovno vse lepo razporedila po gavonih in pregledala ali morda kaj manjka… Izgleda, da je vse kot mora biti, zato 12.7.2010 ob 8h zjutraj štartava, letos iz Izole. Malo neprijetno naju je presenetilo, da sva se za odjavo morala ustaviti v Piranu, saj v Izoli ni bilo nikogar.
Med potjo imava vedno na dosegu roke dovolj pijače, nekaj za se obleči in kremo za pripekajoče sonce, ki se ga med vožnjo niti ne čuti… Kakor prejšnje leto se ustaviva natankati v Verudi, potem pa čez Kvarner proti Galjoli…
…ki naju pričaka sama, v družbi galebov sredi ničesar… voda kristalno čista prav za se malo ofrišati, saj sonce že pripeka. Pomislek ali bi me morda kar tu pustil… neeeeee…
Pot naju letos pelje proti Cresu, Martinščica naju bo varovala ponoči… do tja pa ne moreva se ne ustaviti še za eno kopanje… kako se upreti turkiznemu morju? (Zeča)
Na pomolu v Martinščici je komaj dovolj globoka voda, za najin gomon… kot ženska sem seveda malo skeptična, da ne bi slučajno nasedli, a kot vedno me zna pomiriti
Odpraviva se na večerjo kjer se tudi pomeniva malo o letošnji ruti… odlični pedoči v malo pikantni rdeči buzari in kozarec belega vina nama pomagajo pri odločitvi… krenila bova proti Silbi, Istu…
Zdaj pa počasi spat saj je pred nama še dolga pot v neznano… le kam me bo odpeljal, le kaj si bova želela videti?
Zjutraj se zbudim in vsa preplašena ugotovim, da je voda pod čolnom komaj dovolj globoka, da še plavamo in s težavo splezam na pomol… jutranja kavica z briošem v mestu in že sva na poti proti Malem Lošinju…
Ponovno napolnimo tank in odplujeva v kakšen lep zalivček se malo razvajati, saj so temperature vse višje… hladno morje pa hladi tako naju kot pivičke.
Danes bova prespala kar na Lošinju in si večerjo privoščila pri Corradu… kot vedno odlično! Še ena obvezna postaja najinih dopustov.
Lepi topli dnevi se pišejo in pred nama se kmalu prikaže Silba... na sidrišču je kar gužva in komaj najdeva svoj kotiček.
Po kosilu še sprehod po otočku z znamenitim stolpom. Povzamem par besed iz ene spletne strani,
Stolp je dal leta 1872 zgraditi stari morski vuk Petar Marinić za hči svoje ljubezni, Domeniko Rasol.
Če povzamem kaj piše na tabli pred stolpom:
Stolp si je zamislil kot darilo Domenikini mami, v katero se je v mladosti zaljubil in ji pred odhodom na morje obljubil, da bo zgradil hišo s stolpom na vrtu, s katerega se bo videl ves otok in prihod njegove ladje.
Zgodilo pa se je to, kar si je on najmanj želel: Utrujena od čakanja, se je poročila z drugim in rodila se je hčer Domenika. Ko se je Petar vrnil na Silbo je med otroci videl deklico, ki je bila zelo podobna njegovi ljubezni. To je bila seveda Domenika in odločil se je, da bo počakal, da zraste in se z njo poročil. Tako je dobil 25 mlajšo "različico" svoje ljubezni, s katero sta menda živela srečno.
Ogledava si to čudo narave brez avtomobilov! In ugotavljava, da je res lep kraj za počitnikovanje mladih družinic…
Tudi ta noč je bila vroča… kaj je lepšega kot skok v morje takoj na vse zgodaj
Naslednjo noč in dan preživiva na Istu kjer si ponovno privoščiva treking k cerkvici na vrh hriba… od koder občudujeva prelep razgled…. Zdaj pa Dugi otok…
Naj bo kar bo… je čas za ogled Sakaruna! …ki naju seveda očara…
Prespiva v Panteri in nato proti Zaglavu do črpalke
…vmes še kavica ob zapuščini JLA…
…in v Sali nakupiti nekaj stvari in po vinjeto za Kornate.
Z vrha Žuta naju čaka prelep sončni zahod… jutri pa Kornati.
In pa pogled na marino
Piše se lep vroč večer… romantiko nadaljujeva na večerji v restavraciji marine (presenetijo naju cene, ki niso pretirane)… gin-tonic na čolnu…
Vstopiva v Kornate, mirne vesti saj že imava vinjeto.
Odločiva se prespati privezana na pomol na Levernaki…
kjer leži edini kamp in edina prodnata plaža Kornatov. Toliko sem slišala o tem otočku, da z navdušenjem gledam okoli sebe…
Ponoči naju preseneti slepi potnik, ki nama popestri noč in naju prežene nadaljevati spanje na sidro sredi zaliva… e ja tudi mačke na pomolu so prave dalmatinke in se ne menijo za lovljenje »kornatskih glodalcev«, ki radi zaidejo na barke…
…in evo Mano… končno si ogledava ostanke filma in že se preleviva v prava »pirata s Kornatov«… Naj omenim, da je Mana poleg piratskih ostankov znana tudi kot otok z najdaljšim "klifom" (1350m).
Še dih jemajoči pogled s pečine… potem pa pobeg pred trumo turistov, ki se vzpenja na vrh…
Prihod v »metropolo« Kornatov – Vruje, kjer se ponovno povzpneva na vrh občudovati razgled…
Odločiva se za prijetno domačo konobico kjer nama večerjo začnejo pripravljati kar ob najini mizi.
No pa sva že tu… Žiiiirje… tokrat greva osvojiti še en vrh…
…z ostanki trdnjave, jame… vodnega zbiralnika…
Pri večerji pade odločitev, da ne nadaljujeva poti na jug proti Braču in Hvaru, temveč, da si ogledava otočke okoli Šibenika.
Spanje v M.Stupici...
En takih je Zlarin. Zelo zanimiv kraj, kjer se še danes vidi bogastvo, ki ga je prebivalcem prineslo nabiranje koral… in kjer v edini trgovini zmanjka kruha že pred 12 uro… seveda se takoj spomniva na otroštvo
Srečava tudi hišne čuvaje v elementu
Vročina je vsak dan hujša… zdaj smo na 37 stopinjah in se kuhava… v Šibeniku naju kaj kmalu od ogleda mesta odvrne negostoljubni domačin… Toliko bolje, saj mi moj kapetan pripravi pravo presenečenje, ko zapluje proti Skradinu… ni bilo v planu, zato je še toliko bolj vznemirljivo…
Pričakajo naju elegantni in glasni labodi…
Kjer nas z razliko od Šibenika pričaka prijazen domačin in nas vsmeri skozi marino ,pod mostiček, ter naj se priveževa kar med domačini
In kljub vročini šibava na trdnjavo… še en lep razgled se vtisne v najin spomin…
Zgodaj zjutraj se odpraviva na slapove Krke
Škoda bi bilo izgubljati besede, lahko samo napišem "awesome".
Po vsej vročini in niti sapici vetra, je napovedana burja, zato se odločiva, da se začneva počasi vračati in se tako izogneva morebitnim nevšečnostim.
Vmes pa malo spektakla....
...
Do Šibenika že občutiva spremembo vremena in narediva »bojni plan« kako se prebijati navzgor. Burja kaže svoje zobe, morje razburkano in valovi naju močijo… malce sva zmatrana zato se odpočijeva na Prviču…
Khmmm, dons pei piha
sobota, prvi dan charteristov,.....zadnji?
Sledi ammmmm....sonceeee.....mmmm
Nadaljujeva najino avanturo po bolj zavetnih poteh, znižanje temperature se že čuti, tako da uporabiva tudi dolge rokave. Prespiva na Murterju, kjer voda kaže 19 stopinj… brrrr, nato pa naslednje jutro čez kanal v zavetrje Žuta in nato malo daljša tura do Molata kjer prespiva v bližini boj, ampak na sidru
Naslednji dan nas čaka premuda, ki je vedno polna presenečenj
in novih idej za tuš kabino…
Še zadnji vzdihljaji najinega dopusta… Susak…
Zdaj pa že čez Kvarner kjer naju pri kamenjaku pričaka vesela druščina delčfinčkov…
In še zadnja večerja najinega dopusta, jutri bova doma… misli pa so že usmerjene v kraje, ki jih letos nisva uspela videt… Lubenice, Lun, 3 uvale na Pagu, Olib… in še in še… drugo leto…
