Minuli podaljšani vikend je potekal navtični sejem z imenom Adriatic Boat Show v Šibeniku, ki spada med najmlajše sejme, saj je letos praznoval svoj 3. rojstni dan. Sejem organizira podjetje Nautic Centar Prgin (NCP), ki je svojo veljavo v svetu navtike dobilo najprej z dejavnostjo charterja, v zadnjih letih pa se je močno razširilo na celotnem navtičnem področju.

Tako so prevzeli remontno ladjedelnico v Šibeniku, kot tudi marino Mandolina v Šibeniku. Še ena od dodatnih dejavnosti je postala tudi organizacija navtičnega sejma. Ta se je letos odvil s pomočjo visokih političnih pokroviteljev, prvi je “Ministarstvo mora, prometa i infrastrukture”, drugi pa “Ministarstvo poljoprivrede”.

Sejem je sicer občutil krizo v navtiki, velja pa pohvala organizatorju, ki je kljub vsemu na sejem pripeljal samo navtično zanimive razstavljavce. To pomeni, da salam in krem za čevlje niso prodajali! Po pogovoru z nekaj razstavljavci, sem izvedel tudi to, da je bilo vse okrog razstavnih prostorov urejeno kot je treba in ob pravem času! Vsekakor je to lahko za vzgled nekaterim našim organizatorjem!

Pa poglejmo kaj smo lahko videli na sejmu ob kratkem sprehodu med razstavnimi prostori.

Takoj za glavnim vhodom nas na prvem razstavnem prostoru pričaka prvi slovenski razstavljavec, naš član PrimusR, ki ponuja obloge iz umetnega tika Flexiteek. S prstom ponosno pokaže tudi na nalepko Morjeplovec, ki je z njim na vseh sejmih…

V šotoru smo lahko našli še nekaj razstavnih prostorov turističnih zvez posameznih Županij in pa nekaterih krajev, nekaj navtične opreme, kakšen manjši vgradni motor in tudi nekaj osebnih vozil Mercedes Benz.

Cel kup navtične opreme in pa izvenkrmne motorje Evinrude je predstavil Unimar iz Rijeke.

Glavna atrakcija sejma je bil polizpodrivni guc tradicionalnih oblik Murterino 21, ki se proizvaja v sodelovanju madžarskega Bluestarja in hrvaškega ACM Brodovi. V prvih treh dneh sejma so prodali 4 takšna plovila, kar je nedvomno uspeh. Razlog za dobro prodajo pa definitivno tiči v zelo dostopni ceni. Za osnovno opremljeno barko in 21 KM vgradnim diesel motorjem je bilo potrebno odšteti 99.000 KN ali bolj domačih slabih 14.000 EUR brez dajatev.

Barka je na pogled povsem simpatična, plastika pa je izdelana čvrsto in dovolj kvalitetno. Res je, da se na temnejši barvi trupa vidi manjše neravnine iz kalupa, vendar je to za namen barke povsem nepomembno. Potem pa pogledamo detajle… Vgrajena okna so res “low-cost” in so iz navadnega pleksija, okvirji pa so spet nekaj posebnega. Kaj dolgo takšna okna zagotovo ne bodo trajala. Spet je resnica takšna, da ko bodo dotrajala, jih bo lastnik lahko zamenjal samostojno z minimalnim stroškom… Armatura je izjemno skromna, pri najmanjšem motorju premore samo vrtljaje motorja, pri opcijskem 60 KM, pa najdemo tam tudi kazalec temperature in tlaka olja v motorju.
Postelja in blazine na njej so povsem zadovoljive in omogočajo spanje dveh oseb visokih do 180 cm brez večjih težav. Se pa pri pogledu s postelje proti upravljalni konzoli pokaže cenenost. Armatura nima nasprotnega kalupa in tako vidimo surovi poliester. Na hitro so z notranje strani skrili tudi kable in števce, preko njih je namreč samo kos cerade pripet z neti za tende. Tukaj bi se lahko bolj potrudili in naredili neko škatlo, ki bi skrila inštalacijo, vendar pač za tako ceno je to to. Je pa odprta možnost, da novi lastnik doda še kakšno svojo idejo, kar tudi ni slabo.
Na račun vseh inštalacij leti tudi največja kritika pri tem plovilu. Elektrika je potegnjena zelo na hitro, kabli pa visijo vsepovsod… Enako je tudi cev goriva od rezervoarja do motorja povsem prosto ležeča v trupu in niti enkrat pritrjena… Seveda ni nič drugače tudi s cevjo za vodo do tuša, ki ga nudijo kot doplačljivo opcijo…
Ko vse to vidiš, izgleda precej neresno, je pa spet resnica takšna, da si lahko malce iznajdljivi lastnik v enem dnevu vse te inštalacije uredi tako kot je treba. Paket vezic in kakšen lesni vijak bodo rešili vse probleme…

Podvodni del trupa je definitivno dober, saj tukaj niso odkrivali tople vode in je narejeno vse po tipičnem italijanskem polizpodrivnem gucu. Statvena cev je vgrajena dobro, je neka domače izdelave, sistem tesnjenja pa je z lojno vrvico ali teflonskimi obročki. Ni ravno najmodernejše, je pa spet najcenejše in tudi zelo poceni za vzdrževanje.

Končen vtis je, da je plastika kvalitetna, za kar veljajo vse pohvale, vgradnja opreme in instalacij pa je katastrofalna! In ko na drugi strani vidiš prodajno ceno, se ne pritožuješ več. Malce lastne domišljije in orodja v roke in bo barka hitro takšna kot mora biti. Za tak denar je vsekakor vredna nakupa!
Pri ACM Brodovi pa ne spijo in končan je že model Murterino 28. Gre za odprti tip guca ali še bolje Sun Deck. Tako imamo še vedno majhno kabinico, na njeni strehi prostor za sončenje, za njim pa centralno upravljalno konzolo. Spet je cena z najmanjšim 21 KM motorjem neverjetna, samo 99.000 KN plus dajatve…

ACM nudi tudi ameriške bowriderje Bryant, ki zopet prepričajo z relativno ugodno ceno za simpatična plovila.

Seveda niso manjkali tudi proizvajalci motorjev. Definitivno je tukaj japonski velikan Yanmar.

Svoje marinizacije pa sta predstavila tudi dva domača hrvaška proizvajalca. Prvi je JLM Perković, ki za bazo motorjev jemlje Perkins, marinizacijo pa po novem naredijo sami. Zraven dodajo še svoj lastni menjalnik JLM, ki ga lastniki zelo pohvalijo. Tradicija izdelave le teh pa sega kar nekaj desetletij v zgodovino, kar pomeni, da Perković zagotovo ni muha enodnevnica.

Drugi proizvajalec je SCAM iz Rijeke, ki za bazo jemlje japonske delovne motorje Kubota. Njihova marinizacija je vrhunska tako v tehničnem, kot tudi vizualnem smislu in se lahko z lahkoto postavijo ob bok največjim svetovnim proizvajalcem.

Zanimiva novost na Hrvaškem so hidravlični stabilizatorji za manjša plovila, ki močno zmanjšajo guganje plovila na sidru. Plastične diske navežemo na vrv in potopimo v vodo na vseh 4 vogalih barke… Enostavno in zelo učinkovito! Cena za en kos je okrog 100 KN, za 8 do 9 metrsko plovilo pa jih potrebujete 16, na vsakem vogalu po 4 vezane zaporedno kot na sliki.

Zanimivost hrvaških sejmov je to, da vedno lahko kaj najde tudi navtik s precej tanjšo denarnico. Tako smo lahko opazovali tudi gumenjake Maestral in pa manjše pasare novega proizvajalca popularne Dalmatinke Mlaka sport.

V Šibeniku pa se v morju pokaže tudi nekaj večjih jaht in plovil, ki so na splošno nezanimiva za širši krog kupcev, saj so predraga. To še posebej velja za ta sejem, saj sem iz poslušanja pogovora nekaterih obiskovalcev začutil, da so na sejmu predvsem kupci za nekaj kar stane nekaj tisoč EUR in ne za tisto, kar stane nekaj stotisoč EUR.
Prvo takšno večje plovilo je Fairline Phantom 50.

Sledi Fjord 40 Cruiser.

In nato popolni nesmisel, ki pa ga res ne razumem. Gumenjak Pirelli PZero 880 EFB. Čoln dolg preko vsega 9 metrov, vgrajeni motor MerCruiser 496 MAG HO, ki zmore 425 KM je standarden, kakšne posebne opreme ali dirkaškega designa pa tudi nisem opazil. In cena? Hja, skupaj z davščinami nič manj kot 131.000 EUR!

Na sejem so predvsem zaradi glamurja in navideznega dviga nivoja sejma pripeljali tudi nekaj plovil Sunseeker, vse v temnih barvnih kombinacijah…

Konkurenco italijanskemu Mochi Craft je delal domači hrvaški Monachus 50.

Razstavljenih plovil na sejmu je bilo še kar nekaj, vendar nič posebej novega in pretresljivega in brez premiernih predstavitev. Pohvala organizatorju gre na račun tega, da je vsebina celotnega sejma res samo navtična, zamera pa gre temu, da so ogradili večji prostor, kot so ga potrebovali. Da pa nebi bilo pol privezov v morju praznih, so tam pustili privezane barke na stalnih privezih. Tako smo lahko poleg bark na sejmu vmes opazovali tudi kakšno lastniško ali chartersko, ki pa se sploh ni prodajala…

Med sejmom se je v zakulisju odvilo tudi nekaj konferenc. Ena na temo charteriranja plovil po Evropi in različnih pravil pri tem v chartersko močnejših državah EU. Mednje bo v nekaj letih z vstopom spadala tudi Hrvaška, zato je pogovor na to temo za veliko charteristov zelo zanimiv. Na konferenci je bil glavni govornik g. Eddy Coenen, predstavnik prostovoljno organizirane skupine podjetij v navtičnem poslu, ki za sedaj združuje 17 držav.

Druga konferenca je bila bolj predstavitev načrtovane poti okrog sveta. Na njo bo že čez nekaj dni na jadrnici Beneteau 57 odplul pomorec in izkušen navtik g. Leo Lemešić. Projekt se imenuje Share dreams in je v vseh korakih zasnovan z varnostjo na morju, šele potem pa je vse zgrajeno okrog tega. Celotna pot naj bi z vmesnimi prekinitvami trajala 4 leta in pol. Na koncu je g. Lemešić povedal še, da se mu bo z izpeljavo projekta Share dreams izpolnila želja iz rane mladosti, objadrati Svet!

Vseeno je sejem lep za sprehod, še posebej, če ti ob tem služi še vreme. Na sejmu sem bil v soboto, ko je po Sloveniji divjalo strašno neurje in povzročalo poplave, ki še danes delajo preglavice nekaterim našim krajem. V Šibeniku pa pravo nasprotje… Sončno, brez oblačka, temperatura pa cel dan le kakšno stopinjo pod 30°C. Pravo poletje!
Za konec še ena slika hostese s sejma, saj s puncami ne smemo pretiravati, prav tako pa jih v Šibeniku ni bilo na pretek. Sejem je manjši, pozna pa se tudi varčevanje razstavljavcev, tako da si hosteso omislijo le nekateri.

besedilo: Sandi K.
foto: Sandi K.