Največja kontrolirana izmerjena hitrost na teh SI barkah je nekaj čez šest vozlov, ko je šla barka okrog 8 pa ni bilo več mogoče reči, da gre ravno, kamor želi krmar.
Barka je torej presenetljivo hitra za izrivno plovilo te dolžine.
Je hkrati izvrstno učno sredstvo in tekmovalno plovilo.
(Omejitve spodaj)
Učno plovilo
Zasnova in način upravljanja so podobni, kot na jadrnicah, ki jih običajno lahko najamete, zato je vse, kar se naučite na mini-12, neposredo uporabno pri charter plovilih, ki imajo podobno zasnovo in razporeditev jader.
Balast v kobilici skrbi, da se ta barka ne prevrne, če jo samo malo krivo pogledaš tako, kot tista mala plovila na jadra, na katerih je posadka eden največjih delov obtežbe.
Ko te skrbi z ravnotežjem in strahu pred prevračanjem ni, se začetnik lahko sproščeno zaplete v pogovor z vetrom, jadri na barki in vodo, in ta sproščenost omogoča neverjetno hitro učenje.
Druga stvar, ki pripomore k hitrosti dojemanja je neposredni občutek za učinke tega, kar narediš. Na večjem plovilu so sile v jadrih in vrveh tako velike, da potrebuješ škripčevja in vitle; tu pa neposredno čutiš na vrvi, kako ob za nekaj cm ali nekaj deset cm napeti ali popuščeni vrvi jadro potegne...
Zgodbica za primer:
Letos je v Bohinj prišla (mislim na neuradno tekmo klape prijateljev, lahko pa je bil tudi kak klub) jadrat na mini-12 skupina kakih 15 ali 20 družin. Tekmovalcev je bilo manj, kot je bilo prostih jadrnic. Ko sem pomagal tekmovalcem pri pripravah, sem povprašal družice tekmovalcev, če katero zanima poskusiti. Večina je bila zadržana, ampak ena od njih je šla poskusit.
Pet minut za tem se je s širokim nasmeškom na licu peljala. Še naslednjih 10-15 minut za en posrečen krog (obrat k vetru, obrat od vetra) v vsako stran, pa je že po občutku blizu optimuma pritegnila jadra, ko je bodisi zavila proti vetru, oziroma popustila, če je odpadla od njega (ali če je veter spremenil smer - kar Pod skalco strašno rad počne).
Ko je to videla, je bila pripravljena poskusiti druga. Tri minute za tem se je peljala tudi ona. Ker je morala nekam oditi (morda v kakšno službo), je rekla, da to mora nadaljevati drugič, in barka je bila spet prosta - a le za nekaj trenutkov. Nekaj minut za tem se je s širokim nasmeškom peljala naslednja od pogumnejših.
Zdaj je bil čas za tekmo, za začetek kratka ponovitev pravil za štart, opis trikotnika, in ko sem potem rekel, da jima bom po poti iz druge barke malo prišepetaval, sta obe startali.
Prišepetavanje je prišlo prav v nekoliko startne gneče (ampak ne samo njima), in potem še malo okrog tega, kdo se mora kje komu izogibati (tudi to ne samo njima). Na koncu sta bili obe uvrščeni nekje pri dveh tretjinah končnega vrstnega reda, v presenečenje večine, tako njiju, kot nekaterih z bistveno več izkušnjami, ki so bili uvrščeni za njima.
Po tekmi so v jadrnice sedle vse družice tekmovalcev razen morda treh, ki pa so že napovedale, da nameravajo poskusiti ob naslednji priliki.
Za tak hiter odziv udeležencev je treba nekaj pogojev:
- ne preveč močan veter,
- tudi ne popolno brezvetrje (postane dolgčas - šibek veter pa ni problem)
- nekaj malega začetne motivacije
- inštruktor, ki ne gnjavi preveč, pa vendar prenese vse, kar je nujno
- inštruktor, ki ima dovolj občutka in tudi časa za posameznika, kar pomeni, da mora biti skupina bodisi majhna, bodisi dovolj homogena, da se vsi približno hkrati ukvarjajo s približno istimi rečmi
Še nekaj. Po mojem je smoter in cilj 'igrajmo se regato', ko pride čas za to, da si zapomniš pravila o izogibanju trčenjem in podobno, in ne toliko to, kdo bo za vsako ceno prvi.
V začetku pomagaš postaviti začetniku jadra v nek položaj, potem ga usmeriš, da počasi zavije in ko je v primernem kotu proti vetru, jadrnica steče. Potem podobno za drugo nastavitev jader. Ko to nekaj časa počne, je počasi čas, da bi se naučil ne le najti smer, kamor tako naravnana jadra najlepše nesejo barko, ampak tudi, kako najbolje naravnati jadra tako, da bo dobro plula v željeno smer.
Da dosežeš to, pa je izvrsten način 'igrajmo se regato':
- plovna oznaka (boja) določi smer, kamor želiš priti
- če se ostali peljejo hitreje, za začetek gledaš, kaj imajo drugače, in posenemaš
Tovrstnega učenja ne moreš enako zlahka narediti na večjih plovilih.
Seveda pa je nekaj reči, ki se jih za velike barke ni mogoče naučiti na Mini-12
- spoznanje nevarnosti pri velikih silah v vrveh in jadrih
- veliko večje sile zaradi večje mase in vztrajnosti pri pristajanju in izplovitvi (pa bokobrani, zanašanje zaradi vetra itn. itn.)
- uporaba motorja
- raba instrumetnov, navigacijskih pripomočkov, komunikacijske opreme, večjega dela reševalne opreme
- velik del timskega dela
(čeprav mini-12 lahko kakšnega skiperja nauči spoštljivo delati s posadko - ko se zave, da je ta posadka on sam; če naroči, da naj se posadka udari s kladvom po palcu, bo to tu skiper neposredno čutil - in neposredni feedback je zelo učinkovito učno sredstvo)
- nočna plovba
- večji del plovbe po viharnem morju
in tako dalje.
In je nekaj reči, ki bi se jih bilo teoretično morda mogče naučiti pri mini-12, pa tam često ali morda celo večinoma ne vzbudijo dovolj pozornosti, razen če jadraš redno
- vreme (začne se s tem - kdaj bo končno začelo pihati, nadaljuje se z - ali bi se splačalo jutri iti jadrat', pa imamo tudi tu motivacijo za spremljanje in razumevanje vremena - ampak ponavadi ta proces traja clje od kakega tečaja)
- močno, kratko valovanje (paluba mini-12 je odprta tam, kjer sediš, in nisem še videl take, ki bi imela 'špric-deko' (kako bi temu rekel slovensko?). To je eden razlogov, da rečemo, da je samo za obalno (in/ali jezersko) plovbo, torej za tja, kjer ni dovolj prostora, da se valovi res dvignejo
- močan veter je mnogo manjši problem - skrajšanje jadra sicer malo potraja, ampak barka lepo plove tudi pri precej močnih vetrovih, če le voda ni preveč razburkana.
Za vizualno predstavo o Mini 12 morda prispevek iz revije Val na
http://www.val-navtika.net/val-132/jadr ... _se_vraca/. Slike so po mojem dobre (razen morda tiste, na kateri sta hkrati razvita genaker in flok, kar v praksi ni v uporabi).
Edit: Kar zadeva sklice v članku (linki...) so bile strani JKB od objave čanka čisto okleščene, stran takratnega izdelovalca pa sploh ne dela več.
Ena od dobrih slik spet najdena
Več pa je še živega na http://www.lokatiming.com/mini12.htm , in zanimivo je tudi slikovno gradivo v galeriji - http://www.lokatiming.com/galerije/m12klubska_10a.htm in morda http://www.lokatiming.com/galerije/kocevje_10.htm ...
Mini-12 in tekmovanje
Slovenske mini-12 barke so med seboj primerljive, kar omogoča tekmovanja, pri katerih so pomembnejše sposobnosti tekmovalca od razlik med barkami.
Po pravilih velja, da lastnik lahko pluje s svojo barko, med ostalimi se pa barka praviloma izžreba, in pri večini tekem, na katerih sem bil, je bila barka, s katero sem plul, izžrebana. (To je poskrbelo, da sem poskušal doseči, da v splošnem z nobeno ni bilo nič resno narobe).
Smotrno bi bilo tudi, da številko barke izveš čimprej, da lahko najdeš, če je vseeno kaj z njo narobe in bodisi to odpraviš, ali pa morda izžrebaš drugo barko (v skrajnem primeru - če ne bi bila popravljiva - bi bil kak krog kvalifikacij več in manj bark v finalu).
Če to izveš prepozno (kar se mi je zgodilo, ko sem dobil v finalu barko, na kateri se je nekomu del na bumu v kvalifikacijah 'pofavlal') , lahko kakšno stvar popravljaš še med startno proceduro ali že med tekmo, in si ob kako mesto ali dve. Ali pa se zgodi, kot se je vodilnemu v prvih kvalifikacijah letos v Kočevju, ki se mu je morda deset metrov pred ciljno črto in sto metrov pred četrtim (to sem bil jaz) odvezala povezava med stopalko in krmilom in je izpadel, ker v tistem vetru ni uspel pravočasno priti čez ciljno črto.
Taka izkušnja - tudi samo povedana - bi lahko še koga med nami navadila, da temeljito pogledamo barko pred izplutjem. In to ne le pred tekmo.
zdaj
.jpg)
.jpg)
