- Hitrost vetra je v morda desetih minutah dosegla 25, morda 30 vozlov (50, morda 60 km/h) - in ne pomnim, da bi bil posebej sunkovit.
- pripravi slab meter dvižnice glavnega jadra tako, da se pri popuščanju ne more nič zatakniti
- obrni v veter iz zvij sprednje jadro - to te praviloma drži s premcem v veter, enako kot peresa puščico v smeri leta
- zavedaj se, da pri močnem vetru zdaj 'ploveš' vzvratno - in krmilo učinkuje kot pri vzvratni vožnji
- zategni po bumu oziroma po bazi glavnega jadra, da ga sploščiš, če ga še nisi
- spusti tisti meter dvižnice, da lahko natakneš sprednjo luknjo za krajšavo na kavelj čez luknjo za polno glavno jadro (sicer se skrajšani del jadra izmuzne, kar je v močnem vetru več kot neugodno )
- popusti vang, da lahko dvigneš bum pri krajšanju na zadnjem robu glavnega jadra - brez tega se boš mučil(a) zaman
- zloži spredaj že zapeti del glavnega jadra do krajšave in povzemaj vrv za krajšanje po zadnjem robu; ko si pobral vso, zapni v štoperju
- ponovno potegni dvižnico glavnega jadra tako, da se sprednji rob zmerno ali celo malo več napne
- ponovno napni vang, če oziroma kolikor je porebno
- razvij prvo jadro - tako bodo sile na krmilo spet uravnovešene
- spomni se, da še vedno ploveš vzvratno, da se rešiš 'iz okovov' in te jadra spet poženejo
Za test sva z Markom Krebljem že plula v takem in tudi še malo močnejšem - in tudi bolj sunkovitem - in to ne polna jadra brez posebnih težav in brez kakršnekoli škode na jadrih ali barkah, vendar ostro v veter s floki, ne z genakerji.
Marchi je že imel genaker varno pospravljen in kolikor sem videl, je bil tedaj ravno pri krajšanju glavnega jadra, in ni bilo videti, da ima pri tem težave.
Milan pa je imel še vedno razvit genaker. Na polno glavno jadro in flok sem odplul z vetrom proti njemu. Med tem je bilo videti, da je spustil genaker in bil pri krajšanju glavnega jadra, a pri tem imel težave.
Postopek za to je:
To pri tej barki traja manj kot minuto - če je kdo natreniran in se nič ne zaplete, lahko tudi manj od dvajset sekund.
Pri Milanu pa se je nekaj reči zapletlo - kako in zakaj v naslednjem prispevku, tu pa dalje le o tem, kaj se je dogajalo naprej.
V glavnem, ni mu uspelo skrajšati glavnega jadra, čeprav je poskušal, poleg tega pa mu je veter ponovno poskušal izvleči pod krov stlačeni genaker...
Priplul sem obenj, se prijel z pripono in mu napel glavno jadro po bumu - vendar me je to, kako se je njegova barka gibala, odtrgalo od njega. Sila je bila veliko prevelika, da bi obdržal prijem za pripono, kaj šele, da bi imel prosto roko za karkoli drugega.
Rekel sem mu, naj obrne v veter in ponovno priplul do njega - in glavno jadro je bilo še vedno - kasneje sem ugotovil, da že spet - popuščeno po bumu - in spet me je odtrgalo od njega.
Med tem je imel Milan polne roke dela s tem, da se mu ponovno ne bi nekontrolirano razvil genaker, kar bi pri tem vetru lahko koga od naju - in barko oziroma njen jambor - poškodovalo.
Jaz si nisem vzel časa za razmišljanje - kar je bilo škoda - in poskusil ponovno: priplul ob bok, se prijel za pripono jambora in zategnil glavno jadro po bumu, da bi ga bilo mogoče skrajšati.
Tokrat Milanova barka ni obrnila stran od mene ampak proti meni - veter je pritisnil od strani in pritisnil njegov jambor na mojega - tako, da sta se med ostalim zapletli z jamboroma in zadnjo pripono - in pritisnilo oba jambora skupaj skoraj do gladine.
To pomeni, da je bil rob palube obeh četrt metra pod vodo in rob kokpita, v katerm sediš, dvajset centimetrov pod vodo - to pa pomeni, da sta bila v manj kot pol minute v vsaki od bark dvesto-tristo litrov vode, torej obe do vrha polni vode.
Svinec za balast - mislim da za eno barko
In takole barka stoji na vodi, preden v kobilico vstaviš balast
Balast se - v pravem vrstnem redu - zloži v tale prostor v kobilico
Na tej fotki je v kobilici en kos gobe, s katerim smo pobrali vodo iz nje.
Mini-12 je torej balastna barka - poleg mase lupine in jambora - 70-80 kg - nosi dobrih 100 kg svinca. Če ne bi imela vzgonskih elementov za vsaj toliko nosilnosti, bi se v te pol minute potopila.
Balon, kakršnih ima praviloma vsaka mini-12 za 400 l zraka, poleg tega pa še ok. 90 zamašenih plastenk po 1,5 l zraka v premcu (tako ohladitev zraka ne pomeni takega zmanjšanja volumna kot pri balonih). Balon na tej fotki sicer ni več uporaben, ker ima luknjico, ta plastika pa se ne lepi posebno dobro...
Taki vzgonski elementi so torej ti dve barki obdržali na gladini, in da se ne bi zapletla in se potem ne mogla rešiti, če bi bilo kaj narobe z katerim od vzgoskih elementov, sva oba zapustila kokpit in se z roko držala barke.
Razmeroma močan severnik pa naju je z barkama, ki sta imeli še vedno dvignjena glavna jadra, gnal proti kampu Zlatorog tako hitro, da je vodni tok skozi kokpit pri obeh do palube zalitih barkah ponovno skušal izvleči genaker izpod palube.
Milan se je držal barke in pri tem držal genaker, da ga vodni tok ne bi mogel izvleči.
Meni se je z noge snel eden od copatov 'fivefingers', za katerega se je takoj pokazalo, da ne plava, ampak se potopi. Snel sem drugega in ga vtaknil za hlače in se potopil kak meter za prvim in tudi tega vtaknil za hlače. Ko sem ponovno zaplaval za barko, ki jo ve veter v tem odnesel kakih 5 m od mene, sem videl, da je vodni tok izpod palube potegnil tudi majico, ki je nisem imel oblečene in sem jo tudi sproti ujel in zataknil za hlače.
Bilo se je potrebno kar potruditi in še tako je nekaj časa trajalo, da sem ujel barki, ki jih je - čeprav zaliti - veter nesel s kakim vozlom in pol - tremi km/h, kolikor je moja hitrost pri plavanju na večje razdalje.
Veter je - z jamboroma in zadnjima priponama med sabo zapletenima ter še vedno potisnjenima tako, da je bil rob kokpita pod vodo in je bil skozenj precej močan tok - obe barki gnal v zaliv pri kampu - kakih 500 m daleč.
Vodni vrtinec skozi kokpit je izpod krova izvlekel tudi vetrovko, ki je tudi nisem imel oblečene - in te nisem ujel, ampak je v enem rokavu ostalo nekaj zraka, tako da je to na površini opazil Marchi, ko se je po koncu nevihte pipeljal za nami, in jo srečno pobral.
Milan je predlagal, da razpleteva zapletena jambora - in jaz nisem razmišljal, da naju je tako lepo in hitro neslo k obali, kamor sva želela priti - in sva ločila barki.
Hitrost pri obeh je močno padla - na mogoče pol vozla do vozel (od 1 do 2 km/h) - mislim da sta bili barki zdaj obrnjeni s trupoma počez na veter, prej pa precej v smeri vetra.
Morda pa je tedaj tudi veter pojenjal, ko se je ulilo.
Milana je odneslo na severno obalo na sipino na rtu vzhodno od kampa, mene pa v zahodni konec zaliva, v katerem je kamp. Precej sem se potrudil, da me ni zaneslo v eno od zamuljenih starih strug Savice, kjer bi se pri poskusu dviganja krova nad vodno gladino, kar je treba narediti pred izmetavanjem vode, z nogami najbrž tako udrl v mulj, da bi brez česa brihtnega najbrž ne dobil barke nazaj nad vodo.
Tako pa sem pri kampu z dobrodošlo, čeprav ne nujno potrebno pomočjo nasedel oziroma izvlekel svojo barko na peščeno-muljasto plitvino tako, da bo krov - ko jo postavim pokonci - nad vodo in bo vodo mogoče izmetati, ne da bi spet enako hitro tekla nazaj.
Za hlačami sem pobrskal za copati, ki sem jih tja zataknil. Našel in obul sem enega, drugega in majico je odneslo izza hlač - ter v barki pogledal za korec - odrezano 3l kanto za vitrex - tudi odneslo.
Zahvalil sem se za pomoč - en starejši gospod in dve mladi mislim da angležinji so mi prišli pomagat v vodo - in pojasnil, da grem pomagat prijatelju, preden bom izpraznil vodo iz te barke, ki je trenutno itak bila trdno nasedla na pesek in v zavetrju pred drevjem dovolj na varnem. Pa še kako posodo za izmetavanje bo treba dobiti...
Šepaje - v eno boso nogi in z njenim od vode razmehčanim podplatom po razmeroma ostrem pesku - sem stekel kakih 300 m daleč do tam, kjer je ravno k obali prihajal Milan. Na obalo ga je prineslo k mestu, kjer se je nekaj vrbja in dreves pred nekaj leti ob potresu z obalo vred zrušilo v jezero, tako da se je jadrnica zapletla v napol potopljeno vrbje.
Milanu - razen, da ga je zeblo, kar mene ni - ni bilo nič hudega. Izvlekla sva barko toliko k obali, da je bil tudi pri tej krov nad vodo, nato pa - ker je tudi iz njegove barke odneslo korec - začela z rokami izmetavati vodo.
Med tem sta za mano pritekli že omenjeni mladi Angležinji z manjšim plastičnim vedrom - bistra dekleta, ni kaj - in nekaj čokoladkami, ki bi prišle hudo hudo prav, če bi bila midva v vodi dalj časa, a se jih tudi tako nisva branila. Tisto vedro pa je bilo točno to, kar sva rabila in s tem je bila barka hitro spet pripravljena za plovbo, pa še Milan se je pri 'telovadbi' spet ogrel.
Med tem je nii le veter pojenjal, ampak se je tudi naliv izlil in strele ponehale - nevihta, katere jedro je bilo nekje nad Dolino Triglavskih jezer, je minila - in Milan je lahko zlezel nazaj v jadrnico, jaz pa sem ga odrinil skozi vrbje na prosto gladino.
Potem se je on odpeljal, jaz pa - še vedno šepaje - stekel nazaj sprazniti še svojo barko.
Med tem se je pripeljal še Marchi - in ko je stopil iz svoje jadrnice predaleč od obale, ker je mislil da je dno peščeno in se za vsaj četrt metra vdrl v mulj, mu je zalilo žep, v katerem je bil fotoaparat, s katerim je posnel tisti video iz prvega prispevka v tej temi. Fotoaparat te kopeli žal ni preživel, a vsaj posnetek je ostal.
Izkazalo se je, da je med tem - recimo polurnim - plavanjem ob barki in okrog nje - prišlo dovolj vlage tudi v moj kao vodoodporni Samsung. Nekaj kratkih kopanj je dotlej že srečno 'preživel', tokrat pa je bilo videti, da je pod zaslonom zarošeno in tudi ubogal ni.
Spraznil sem še svojo jadrnico, se zahvalil za čokoladke, vedro, pomoč in prijaznost, pogledal vse tri barke in izpluli smo nazaj čez jezero proti Ribčevemu lazu.
Do konca praznim jadrnico, premočenega Milana pa zebe, čeprav je ob barki, s katoero sta oba po vsej peripetiji spet godna za plovbo, spet prav dobre volje.
S tem se nam je mudilo, ker se je bilo treba vrniti, preden pred sončnim zahodom pojame veter, saj bi sicer premočenega Milana najbrž tako zeblo, da bi to lahko bil problem.
Jadranje nazaj ni bilo nič grozno posebnega - prispeli smo nazaj, verjetno nas je ulovilo še malo dežja - se preoblekli v suha oblačila, pospravili barke in jadra - morda šli tudi še na pico - tega se bo mogoče Marchi spomnil bolje - potem pa nas je Marchi zapeljal nazaj v Ljubljano.
Fotk s tega dela ni, ker je fotkiče onesposobila voda...
V naslednjem prispevku pa še malo o tem, kje in kako sem ga polomil in kaj bi bilo treba storiti namesto tega, kar sva z Milanom naredila (kar sem sterstiral naslednji vikend in se obnese).
