Tip jadrnice Mini-12

[Marjan Tomki]

Kako se upravlja mini-12

Najprej poudarjam, da bi se tega definitivno naučili v krajšem času, kot ga boste porabili, če preberete spodnji opis. Pa če verjamete ali ne.

Za jadrnico malo nenavaden mehanizem krmila
Na vrhu osi lista krmila zadaj pod palubo je privarjena prečka, na njene konce se vežeta vrvici, ki jih upravlja krmilni mehanizem. Pri naših barkah so to pedali - pritisk na levi pedal obrača barko v levo, pritisk na desnega v desno.

Pedale je (praviloma - glej spodaj) mogoče postaviti v tri položaje - za daljše ali krajše noge, in temu ustrezno se potem nastavi tudi dolžina vrvic od vzvoda na osi krmila do pedala. To sicer pomeni, da je treba vedno preveriti (in po potrebi nastaviti) to, da je list krmila naravnost, ko so pedali poravnani.

(Praviloma - vsaj ena lastniška barka ima nekaj privito čez, da pedalov ni mogoče prestaviti).

Omenil sem, da je barka prilagojena temu, da lahko z njo upravlja tudi invalid, in pri tistih se je krmilo ravnalo z volanom. Med našimi ni nobena tako opremljena.

Krmarjenje
V osnovi je čisto enostavno - kamor pritisneš, tja zavije. Zaplesti se utegne takrat, ko se ukvarjaš s čim drugim in pozabiš, da vsak premik nog premakne krmilo. Recimo - spraviš se zategnit ali popustit glavno jadro po bumu, pozabiš na noge in barka zavije - pomožnosti pred kakšnega soseda - in ni dolgčas.

Mislim, da je najbolje, če si novinec predstavlja podobnost položaja pedalov s položajem balance pri vožnji na kolesu - oboje je podobno občutljivo in oboje se podobno takoj odziva. Edina razlika je, da pri kolesu zelo hitro padeš, če nenadzorovano premakneš balanco, pri mini-12 pa ne...

Upravljanje na splošno

Večinoma imaš opravka z odvetrno škotino (prvega jadra) in škoto (glavnega jadra), s čimer ravnaš kot med jadri in vetrom. Oboje je mogoče tudi zapeti (rakci), ampak pri spremenjivem vetru jih je najbolje, pri močnem pa treba imeti nezapete v roki. In na jezerih je veter večkrat ko ne spremenljiv.

Glavno jadro
Glavno jadro praviloma shranjujemo ovito okrog buma. Pri pripravi za plovbo njegov rob zataknemo v utor in ga dvignemo s potegom dvižnice, ki jo na koncu zatakneš v V utoru. Če si navajen, glavno jadro dvigneš sam, sicer pa nekdo vleče dvižnico, drugi pa pazi, da prvi rob jadra teče po utoru, da se bum vrti brez preveč upora in da ne pade v vodo.

Med plovbo dvižnico glavnega jadra večino časa lahko pustiš pri miru, razen če je treba jadro krajšati, kar lahko narediš med plovbo s sedeža.

Če se želiš ustaviti, ponavadi popustiš škoto glavnega jadra - tako da veter teče ob njem - sprednje jadro oziroma flok pa zviješ.

Sprednje jadro oziroma flok
Flok razviješ (France temu reče 'aktiviraš') tako, da sprostiš vrvico na njegovem motku (oziroma roli) in potegneš eno od škotin. Če ni kaj narobe (ko si prvič, ti kdo gleda pod prste, pa se naučiš kje vse bi se lahko skrival Murphy), se sprednje jadro gladko razvije. Zviješ ga s potegom za vrvico na motku, kadar se želiš ustaviti.

Še malo o glavnem jadru
Glavno jadro je mogoče ravnati tudi po bumu (po bazi) - če je veter šibak in če ploveš v smeri od vetra, lahko popustiš, pri smeri v veter in pri močnejšem vetru zategneš - tu se lahko precej pozna le nekaj cm. Začetnikom v spremenljivem vetru zategneš in dokler se ne privadijo ravnanju s škoto, škotino in krmilom, ostane tako, ampak običajno lahko zelo hitro dodamo tudi to.

Bum ima tudi vang, ki vleče bum navzdol - če bi vanga ne bilo (ali če je sproščen), bi zlasti pri vetru v krmo jadro dvigalo bum. Pri plovbi ostro v veter bum navzdol priteza že škota, tako da se to ne zgodi. [/b]

Genaker
Začetniki ne dobijo genakerja (in trenutno ne vem, če jih sploh je dovolj za vse barke). Pred plovbo z genakerjem je treba prav napeljati vse vrvice, saj med plovbo ne moreš do premca, da bi kaj popravil.

Za razvitje genakerja zviješ flok, potegneš in zatakneš vrvico poševnika, povlečeš dvižnico genakerja in vrvico, ki od prvega roglja teče skozi oko na poševniku in obe zatakneš, potem pa ga ravnaš s škotinami. Pri preletu genakerja s strani na stran mora genaker mimo prve pripone in pri tem se ti stvari lahko zapletejo oziroma zataknejo.

Sedanji kroj genakerja naših bark je nekoliko premalo balonast, tako da je mogoče z njim pluti tako ostro v veter, da včasih s flokom ne pridobiš nič bistvenega pri plovbi ostro v veter. Če bi bil bolj balonast, bi bil boljša šola za to, kdaj in za katere smeri in vetrove je v splošnem (na drugih barkah) primeren genaker ali špinaker, tako pa ga namesto tega pri tem kroju včasih uporabljajo bolj kot nekoliko bolj trebušasto genoa jadro.

Za zamenjavo genakerja za flok odpneš dvižnico genakerja in vrvico čez poševnik na prvi rogelj (gotovo ima ta vrvica kako ime?) in potegneš škotino in jadro k sebi, (na kolena ali zatakneš ob stran pod palubo), odpneš zatič motka za zvijanje floka in potegneš škotino.

Glede na položaj (jakost vetra, smer glede na veter itn.) postopek prilagajaš - včasih je recimo smotrno genaker zviti ali razviti za prvim jadrom in torej tega razviti prej ali zviti potem...

[Marjan Tomki]

Na temo 'Gradiško jezero' sem poknil nekaj slik z otvoritvene regate državnega prvenstva Mini-12 26.4.2008.

Pašejo na obe strani, k temi Mini-12 in k temi Gradiško jezero, ampak nima smisla, da jih tlačim v obe.

[Marjan Tomki]

Kako z mini-12 v različno močnem vetru

V šibkem vetru je dobro, če sedeš na odvetrno stran tako, da tvoja teža barko nagne, ker potem teža jader ta nagne v gladke loke, tako da tudi lahna sapica po optimalni poti okoli jader barko poganja.

Pravzaprav je pri dobro nastavljeni barki redkokdaj taka bonaca, da se ne bi mogel vsaj malo peljati. Pri zelo šibkem vetru na tekmi je recimo problem bolj ugotoviti, od kod oziroma kam piha veter, kot da ga ni dovolj...

Še nekaj. Barka ima okrog 170 kg - plus masa 'posadke', kar pomeni da te en res dobro ujet sunek vetra zaradi vztrajnosti lahko zapelje več kot 50 m daleč, in če ga ostali v šibkem vetru ne uspejo ujeti, te sicer potem kdo obtožuje, da pogon 'na fižolovo paro' velja za doping, ampak ne misli resno.


Ko veter jača in/ali pelješ ostreje v veter, vrvica na koncu buma lahko splošči spodnji del jadra, zateg po zadnji priponi pa upogne nazaj zgornji del jambora in to bi moralo sploščiti zgornji del jadra, tako da bi morala iti barka tudi lepše v veter.

Moj običajni način 'hitrega natrimavanja' je v začetku bil, da sem popustil sprednje jadro do trepetanja in ga nato spet nekoliko napel, da se je trepet umiril - tedaj, ker imaš vrvico v roki, tudi neposredno čutiš, kako jadro potegne in tam nekje iščeš najboljši položaj.

K temu s škoto uravnaš glavno jadro približno vzporedeno. Škota glavnega jadra ima več trenja, tako da vsaj jaz tega jadra ne čutim enako dobro kot prvega, in potem rabim monštrin na zadnjem robu glavnega jadra.

(Zakaj pišem 'monštrin' in ne 'moštrin'? Nekoč sem se učil latinščine in 'monstrare' pomeni 'kazati', od tod monster -> pošast, demo -> pokaz, demonstracije -> izkaz nestrinjanja in podobno.)


V močnem vetru v veter ali pri vetru z boka
V močnem vetru vetru od strani prmočan nagib v začetku preprečimo s tem, da se presedemo na privetrno stran barke, ko to ne zadošča, pa večinoma s popuščanjem škote glavnega jadra.

Sprednje jadro ostane razvito in napeto; če ga je treba popustiti, ga je praviloma treba zaradi spremembe smeri vetra in ne zaradi povečanja negove hitrosti.

Prvega jadra na mini-12 ob močnem vetru tudi ne zvijamo, čeprav je navijalno, ker bi pri zvitem jadru neuravnovešen pritisk na jadra sukal jadrnico v veter tako, da temu krmilo nikakor ne bi moglo biti kos - v zelo močnem vetru bi se utegnilo tudi zlomiti.

Prvi udarec sunka vetra s popuščanjem škote glavnega jadra pustimo nalo mimo glavnega jadra, tako da jadra ne udari, in takoj zatem spet pritegnemo, da se jadro - recimo - nasloni na veter, in za pospešek porabimo vso energijo razen prvega udarca.
Edit: nekoč zdaj


Slika iz članka v Val Navtika, barka ni Seawayev izdelek ampak klubska (JKB) samogradnja, lastnik tele pa verjetno še vedno dela v Seaway-u).


V zelo močnem vetru
Če je veter - ali sunek vetra - tako močan, da jadrnico kljub popustitvi škote preveč nagne, škoto izpustimo in nekoliko popustimo tudi škotino prvega jadra, včasih tudi nekoliko spremenimo smer v veter (orca).

V močnem, spremenljivem vetru škota in škotina ne smeta biti zapeti, treba ju je držati v roki, sicer si s popuščanjem lahko prepozen in veter lahko barko položi tako, da zajame vodo, lahko v nekaj trenutkih tudi praktično do vrha. Če je mini-12 pravilno pripravljena, je to neprijetno (moker do pasu), ne pa nevarno.

Če ni pravilno pripravljena (recimo, da bi kadilec s cigareto prežgal obe 100 l vzgonski blazini), potem je vprašanje, ali bi preostalih ok. 200 l v 150 1.5 l plastenkah lahko obdržalo 100 kg balasta in 70 kg trupa na površju... Moralo bi, a razlika volumna med toplim zrakom in ob ohladitvi zaradi zalitja s hladno vodo... Zaprte plastenke so na to razmeroma odporne, ampak vseeno... Splača se poskrbeti, da je tudi to OK.

Če je veter tako močan, da imaš precej časa jadra močno popuščena (da barka ne bi bila preveč nagnjena) in zaradi tega prevelik del časa jadro trepeta ali plapola), je skrajni čas, da jadro skrajšaš.

Zdaj običajna jadra za mini-12 imajo eno krajšavo in kratica je že napeljana, tako da se jadro skrajša razmeroma enostavno in hitro, seveda ne najbolje (in često nujno), če prej zapelješ v veter; popustiš dvižnico, natakneš luknjo krajšave na kavelj na bumu pri jamboru, zategneš kratico ter potem še dvižnico. (Lahko, da moraš pred ponovno zategnitvijo jadra ponovno natakniti bum na njegov kardan - ko spustiš dvižnico, ga vang lahko ne drži več nataknenega).

Morda nekaj deset sekund, če si dobro izurjen. Minuta če nisi dobro, si pa toliko, da ni zapletov. Če nisi izurjen, tako da bi lahko prišlo do zapletov, ti pred izplutjom skrajšajo jadro in že izpluješ s skrajšavo.

S skrajšanim jadrom ni le površna manjša, ampak je tudi prijemališče sil nižje, tako da se barka nagiba manj in teče hitreje, kot - v močnem vetru - s polnim jadrom.

Starejši tip jadra je imel dve krajšavi, vendar je bila (vsaj ko sem se jaz vozil) samo ena kratica, tako da je bilo treba za drugo krajšavo dodatno telovaditi (in niti ne vem, če sem to delal res prav).

S tako barko sem lepo obvladano vozil tudi po vetru, ki je po mojem bil nekje okrog 30 vozlov - recima 55 km/h - ampak to je v primerjavi z občutkom na barki na morju, ki je imela vetromer - kar se pravi 'čez prst'.

Pri barki z eno krajšavo je JKB-jevec Honza menda peljal nekaj čez 8 vozlov (po GPS), ampak menda ne ravno tja, kamor je želel. Menda je jadrnica kar vreščala - in menda nima namena tega ravno ponavljati. Tudi je verjetno imel toliko dela z barko, da ne vem, da bi takrat kdo izmeril, koliko je pihalo.

Lepo obvladano pluti se - izmerjeno - da do 6,2 vozla.

Od vetra
Pri vožnji od vetra je nekoliko drugače - pri šibejših vetrovih je za pogon lahko genaker, treba je tudi popustiti zadnjo pripono, da se izravna upogib zgornjega dela jambora in da zgornji del glavnega jadra nazaj dobi 'trebušček' in - z občutkom - popustiti glavno jadro po bumu. Treba je tudi popaziti na vang, da se bum ne dviga.

Če je gladina valovita, je treba tudi popaziti na prečna zibanja barke in resonanco - ki je neprijetna, na večji barki bi bila pa lahko tudi nevarna - in se ji izognemo s spremembo nastavitve jader, smeri plovbe glede na veter ali obojega.

Večina tega ni bistveno različna kot pre najpogostejših večjih jadrnicah, le da se mala praviloma odziva hitreje in daje boljši feedback. Prav zato je tako dobra za učenje.

Plovba od vetra z zelo močnim vetrom (na mini-12) pa kdaj drugič...

[Marjan Tomki]

V bazi znanja je tema o uporabnih povezavah in tam je tudi nekaj dobrih povezav za to področje.

[Marjan Tomki]

Mini-12 ima premični poševnik, na katerega gre genaker.


Slika je iz Vala (Val Navtika).

Ker je krmar (oziroma 'posadka') tu bistven del balasta, član posadke ne more pred jambor, da bi pri obratu prestavil tangun, zato špinakerja ni v naboru jader za ta tip barke.

Za dobro vožnjo z vetrom v šibkem vetru je torej lahko le genaker.

Jadro, ki je na sliki, je po napaki jadrarja preveč plosko, tako da je pravzaprav 'drifter', saj gre ta različica že tako ostro v veter, da pri šibkih vetrovih utegne dajati večji VMG kot flok - sicer malo manj ostro v veter, a z večjo hitrostjo, tako da je VMG lahko večji.

Tako nekateri stari mački tožijo, da ne bo nihče na tekmah več vozil z drugim, kot s tem (in njihova izurjenost v menjavi ne bo več prednost na tekmi), ampak to kaže, kje so v splošnem prednosti ploskega genakerja (večnamensko jadro, ki gre dobro tudi v veter).

Pride pa pri tej različici lahko do resonančnega nihanja pri vožnji čisto od vetra močnem vetru in valovih - na kar je treba popaziti.

(Prejšnja različica genakerjev na vsej seriji je imela precej globlji profil - o priliki moram stakniti kakšnega starega in poskusiti, če je tudi občutljivo za nihanje - najbrž pa je).

Še vedno pa s flokom hitreje in bolj gladko narediš obrat (tako prelet kot kroženje, tack in jibe), tako da se kje, kjer je potrebno hitro manevriranje na tekmi še vedno splača menjati jadro (flok-genaker-flok).

Će je veter tako spremenljiv, kot na teh slikah, je tudi na vrsti flok in nihče ne pogreša genakerja.


Vsi trije na zadnji sliki bi morali potegniti po bumu in popustiti škoto - če bi utegnili... in če bi imela prva na sliki starejši, krajši tip krmila, bi jo tamle že zaneslo iz smeri (regata za DP v Kočevju maja 2010, slike iz galerije LokaTiming).

Zaenkrat imajo starejše barke krajše, novejše pa morda trideset cm globlje krmilo. Novejše - kot je videti iz slike - zanesljiveje držijo smer pri (pre)močnem nagibu v močnem vetru, pri starejših je manjši upor pri zelo šibkem vetru in ne polomiš krmila v plitvi vodi (tu na naravno obalo - če ni pomola - pristaneš enostavno tako, da nežno nasedeš na mivko ali pesek in potem še malo izvlečeš, da je veter ne odnese)

(Tudi nekaj prejšnjih sporočil je dobilo nekaj slik, ki jih v začetku nisem znal dodati - verjetno pride še kaka).


Problem pri obratih z genakerjem na tej barki pa je, da če privetrna škotina genakerja zdrsne pod mehanizem role, je na mini-12 to težko sprostiti, ker med plovbo ne moreš na premec, in je reč, na katero je treba zelo paziti na tekmi, če ne te ostali našibajo pa nimaš pojma, zakaj.

Razdalja zgornje točke (kolesca dvižnice) na jamboru je dovolj majhna, da se včasih zgornji del genakerja ob obratu ne zasuče in ostane malček karamelast, na kar je potrebno popaziti (in reč izcufati, da se poravna).

Pri večjih barkah je to z rolo morda bolj nevšečnost, saj pri šibkem vetru ni problem sprehod do premca, da dvigneš odvetrno škoto nazaj nad rol mehanizem, ampak vseeno.

[Marchi]

Fantje, dajmo se zmenit za eno Mini 12 regato. Seveda čimprej, ko bo vreme ok. Kdo ima kakšne informacije kako in kaj?

[Marjan Tomki]

Če bo vse posreči, bodo barke šle na Gradiško jezero nekje na polovici aprila skupaj s plavajočim pomolom z zgornjih slik. Domnevam, da bodo tam nekje do srede, morda do konca maja.

Namen je bil, naj bi se (razen že nekaj zmenkov za termine s klubi za klibske tekme, verjetno za regato za DP za Mini-12, tečaj za okoliško 'mularijo' (tako imamo zaveznike proti ribičem) in podobno da zmenit za jadranja. Torej, okvirno v tisti čas bi se dalo kaj planirat, in ko bo kaj več jasno, bom jaz tule 'pocvilil'.


Okrog tega pa je namreč nekaj manj dobrih novic. Predsednik JKB (še en Marjan) naj bi si s preobremenitvijo pri delu tako sesul zdravje, da mu je med ostalim zdravnik še mobitel zaplenil (na ta mobitel bi sicer rezervirali termin), in bo moral pustiti tudi predsedovanje klubu. Upam, da ga bo do poletja pustil vsaj jadrat... Kako bo klub to razštrikal in še nekaj reči okrog tega še ni čisto jasno (mislim, da še ni bilo sestankov).

Ne glede na to smo sredi prejšnjega tedna eno popoldne pregledali, pomenjali obrabljene vrvi, zataknjene špule in vrtljivke na vrhu na nekaj nad 10 flokih, ter kompletirali še kakih šest novih. Pa še barvanje ene runde spreaderjev (nisem štel) za jambore. V bližnji prihodnosti so nameni za podobno 'rundo' za glavna jadra (do takrat bo treba še dobit vrvi, trenutno je zaloga že malček izčrpana). Potem pridejo pregledi in popravila jamborov - če je kje kakšen mazohist, lahko pride pomagat vtikat škote v bume in dvižnice v jambore.

Namen je še v naslednjem mesecu narediti še kakih 5 novih trupov - ideja je bila, da se to naredi že prej, ampak kot sem napisal je glavni organizator zbolel.

Dela ne manjka, doslej je nekaj narejenega, volja za naprej pa je tudi še. Ko bom imel pri roki fotkič in kaj zanimivega pred njim, bom pritisnil.

[Marjan Tomki]

Barke in plavajoči pomol gredo predvidoma v vodo 16-17 aprila v Bohinjsko jezero. Če tisti čas kdo od morjeplovcev ne bo imel kaj delati, lahko pride pomagat - in če bo vreme primerno sem prepričan, da se bo delovna sila lahko poskusila peljat. Tisti, ki pride pomagat in bi potem rad peljal, naj pričakuje, da utegne biti še solidno mraz.


Regatni trikotnik je v desnem spodnjem koncu jezera na sliki, tiste slike, kjer je bil narisan, pa ni več.

Živih slik kamere tudi žal ni več.
Na http://www.jkb.si/index.php?option=com_wrapper&view=wrapper&Itemid=56 se slika osvežuje (in je še nekaj podatkov). Zgornjo sliko pa osvežite, če kliknete ali pritistnete tipko za osvežitev v brskalniku.

Na strani JKB http://www.jkb.si/ naj bi kmalu pisalo več,


Žalostni del novic

Za zdaj kaže, da verjetno načrtovanih (za 5 ali več barčic)[/b] novih trupov letos še ne bo[/b] (zgodba z zdravstvenimi težavami in še čim), tako da bo verjetno za tekme na razpolago le 8 bark mini-12

Barke letos ne gredo na Gradiško jezero.
Razlog - kot so mi povedali - je cena prevoza iz Bohinja (kjer ponton oziroma plavajoči pomol prezimuje) na Gradiško jezero in nazaj, delno pa tudi zapleten postopek za dovoljenje za plovbo po jezeru (ministrstvo za okolje...).

Meni je žal, saj je Gradiško jezero Ljubljani bliže, parkiranje ob jezeru je bil brezplačno in za tiste (recimo družinske člane), ki niso jadrali, je bil zanimiv sprehod okrog jezera... Nasprotno od tega je Bohinjski redar s ptičjim priimkom ves pasji, kar zadeva parkiranje pri jezeru, in je ena od najmanj privlačnih potez bohinjske turistične ponudbe...

Če bi bil lani kak sponzor več, bi to šlo, tako pa so bile klubske finance zaradi obče krize krajše, kot je bilo pričakovano, in ena od posledic je, da ni (prostega) denarja za ta prevoz.

Finance kluba so bile - kolikor vem - načrtovane tako, da bi jih bilo za administrativne zadeve, vzdrževanje plovil v uporabnem stanju (nadomeščanje obrabljenih delov, vrvja, jader itn.), prevoz na zimovanje in nazaj in podobno, in kot rečeno je nekaj pričakovanih prilivov manjkalo (je kdo že slišal za slabe plačnike?).

Nasletnji razlog za krajše finance so bile odpovedi tistih, ki so rezervirali posamezne termine ob koncu tedna, in to tako pozno, da na tisti dan ni bilo mogoče, da bi termin uporabil kdo drugi. Zgodilo se je bodisi, da sploh ni bilo nikogar (razen nas, ki smo reč pripravili), ali pa so prišli dva-trije namesto dvajsetih-tridesetih pričakovanih. Vsega tega skupaj je bilo toliko, da se je klub za naprej moral česa spomniti.

Zdaj bo rezervacija za tak termin (ob koncu tedna) veljala za potrjeno, ko bo vnaprej vplačan dogovorjeni del zneska za tekmo, in se ta del v primeru odpovedi s strani naročnika ne vrne.

Okrog dogovore ad hoc za recimo dva avtomobila na kak delovnik popoldne po službi ali podobno to (na srečo) ne velja.

Popravljanje - pokazane slike so malo pozginile... kar sem mogel na hitro, sem nadomesti...

[Marjan Tomki]

Poleg sprotne odprave napak, ko se pač zgodijo, in 'rednih letnih vzdrževalnih del' je bilo letos kar nekaj popravil zaradi malomarnosti (mislim da samo ena zgodba - na vrhu Krvavca, a s precej škode, ki je povzročitelji tudi niso poravnali - ne prav kratka zgodba morda za kdaj drugič). No ja.

Slikal nisem vsega zanimivega, ampak bolj, kar je ratalo. Še to - jaz sem lahko poslikal in opisal le tisti del letnega vzdrževanja, pri katerem sem bil zraven, ostalo tu pač ni zajeto.

Sprotna popravila

Najpogosteje gre za menjavo dotrajale vrvi, uravnavanje krmil in podobno.

Pedale krmil je namreč mogoče prestavljati za različne dolžine nog, in pri ne ravno udobni dostopnosti ter pestrih naborih vozlov, ki jih uporabniki tam naredijo - vse skupaj več kot dobro zategnjeno - je lahko prav zanimivo).

Najdeš pa recimo tudi kaj takega (na precej vetroven dan)

Tole nosi prvo pripono (okrog katere je navit rol-flok), in sile pri močnih in sunkovitih vetrovih niso ravno majhne, čeprav barka ni velika.

Tu se je izkazalo, da se poleg vsega ostalega suče vijak, tako da tega brez dviganja palube samovarovalne matice sploh ni bilo mogoče dobro zategniti...




No, letos ta barka ni (več) na moji oziroma naši skrbi, tako da bo to zaplastificirati ali kaj podobnega problem drugih.



Na tejle pa manjka matica, ki drži škripec za izvlečenje poševnika. Glede na to, da je (praviloma) samovarovalna, jo je moral kdo pojesti - na srečo pa ni potreboval tudi škripca.


Take reči se večinoma počne tako, da zabredeš v vodo, iz kanuja ali na plavajočem pomulu

Tega je sešvasal Koritnik - treba ga je omeniti, da se bo pripravljen narediti še kaj podobnega, če bomo rabili - zamisel in načrt zanj je pa naredil France Najdič. Plavajoči pomol, na katerega bi človek lahko že kar postavil (sicer zelo) majhen vikend.

Špranje na pomolu ljubijo matice, ploščice in podobno.

Potapljati se podenj in v mulju iskati 'bleščico' pa bi bila bolj stvar za mazohiste.



Če kdo slabo sliši...
Kdo tak odveže kakšen zaključni vozel - osmico - na škoti in mu ta, ko se veter upre v glavno jadro, pobegne v bum, mu predlagamo mazohistične užitke - in včasih res uspe (njemu ali nam) škoto napeljati nazaj brez vrtanja kovic in potem ponovnega kovičenja škripcev in vodil v bum.

Pri dvižnicah v jamboru, če se komu izvleče, pa to ne gre brez 'foršpana', vrtalnega stroja za odstranitev starih in nato vstavljanja nazaj z novimi kovicami.

[Marjan Tomki]

Letno vzdrževanje in obnavljanje

Letno vzdrževanje pomeni

popravila poškodb trupov,

čiščenje (na Gradiškem jezeru se je nabiral vodni kamen, kot bi ga načaral),

tu pa tam barvanje česa, in na koncu poliranje

pregled in po potrebi menjave vrvi,

pregled vsega ostalega... ter popravilo tega, kar še najdeš

. Letos je bila v načrtu še izdelava 5 novih trupov (jambori so bili že narejeni in precej ostale opreme tudi), vendar se ta konec ni izšel.

Po času je letos šlo nekako takole

Jambori

Treba je bilo izdelati in nadomestiti nekaj spreaderjev - stari so se polomili - ter pregledati (in odpraviti najdene pomankljivosti) na krmih priponah (backstay).

Pregledani, kompletirani floki

Tu je bilo med ostalim treba pregledati, poprčkati in po potrebi zamenjati sukalnike (na vrhu navijalnega prvega jadra) in podobno obdelati rolice na spodnjem delu, pa še pregledati in precejkrat pomenjati vrvice na rolicah.
Potraja, material pa tudi ni zastonj.
Od letos imajo floki tudi 'srajčke', tako da ne bodo izpostavljeni UV žarkom ko bodo barke na sidru, in bodo lahko zdržali dlje.

Glavna jadra

Pregled in odprava napak na glavnih jadrih, pregled, kompletiranje in po potrebi menjava vrvi v bumih - škota, vrv za poteg po bumu, vrv za krajšavo, vang

V enem primeru nikakor ni hotelo uspeti spraviti izvlečene škote skozi vodila, tako da je bilo treba povrtati pop-kovice, izvčeli vodila in škripce škote, napeljati škoto in nazaj skovičiti vse skupaj.


Kot je videti, ne gre samo za eno barko, tako da zabava traja nekaj časa. Glavna jadra se postopoma selijo s kupa nepregledanih med pripravljena. Jaz jim pa 'malo pomagam'.


Podobno France pri jamborih.



Kaj neki dela tole 'sranje' med temi slikami?
No, to so odpadne svinčene cevi, iz katerih bo pa komplet uteži za balast za eno barko mini-12.

[Marjan Tomki]

Trupi
En del večje skupine trupov je letos gostoval v lopi blizu Škofje Loke, tu so bili že prestavljeni v delavnico (Aleš, najlepša hvala za prostor in pomoč, orodje - ki nam ga za to ni bilo potrebno nositi s sabo - ta konec zgodbice - recimo mu hvalnica - bom še napisal posebej.)


Takole 'so se počasi selile' iz lope na ogrodja na kolesih.


Pri vsaki s poškodovanim krmilom je bilo takrat tudi krmilo zamenjano z drugim (rdeča na tej sliki nova krmila).

Novejša različica jadrnic je imela nekoliko daljša (sežejo globlje) krmila iz stekloplastike, ki najbrž tudi niso bila dobro zasnovana - ali pa narejena. Večina med krmili iz te serije je bila zdaj tako poškodovana, da jih je bilo treba zamenjati.

Štiri med njimi so poškodovali v dveh dneh na Krvavcu (tudi več jader, od katerih nekatera tako, da niso bilav več za nič uporabna in jih je bilo treba zavreči).


Deset let stara krmila (orehov les) so bila malo krajša, stara barva je odstopila, tako da so bila potrebna barvanja,




drugače pa ni bilo videti, da jim kaj manjka.

Tu stari krmili že na novo pobarvani.


Večina novejših (steklo-plastičnih) krmil je počila na spoju z osjo krmila. Začasno je bilo to na tem ali onem tudi pokrpano s kovičenjem - še enkrat: no ja.

Takole je videti razpoko na stekloplastičnem krmilu.


Takole pa, kako je po dveh letih eno steklo-plastično krmilo postrani glede na os. Ni bilo edino...



Seveda je bilo treba tu pa tam kaj pokrpati po trupih, na tejle na stojalu popravljena (in potem pobarvana) kobilica. Tokrat smo imeli pri roki samo rdečo barvo...

V ozadju je lopa, v kateri so prezimili trupi in iz katerih jih je bilo treba - cross country, čez shranjene deske in tako naprej - prenesti, ko smo jih začeli pripravljati za letos. Še enkrat hvala Alešu, brez njega tudi to najbrž ne bi šlo. Ko smo že pri tem, tista stoenka na sliki je popolnoma vozna, Alešu dela napoto in če ima kdo nekaj sto € viška in kako sentimentalno povezavo do zdaj že solidno oldtimerja tega tipa, bo Alešu naredil veselje in še malo prostora zraven.

Na tejle pa premec.


Pa pranje, odstranitev vodnega kamna in ostalega podobnega


Na tejle barki se še lepo vidi vodna črta, 'označena' z vodnim kamnom, ki ga je bilo treba (med drugim) odstraniti.


Potem napacati s sredstvom za poliranje


In poliranje (tega nisem počel kaki 20 let, in se je bil treba spet naučiti).

(Na tej sliki je še France pri napacavanju - na samosprožilec se nisem šel slikat med poliranjem).


Nova krmila na zadnji sliki so enake velikosti kot so bila stekloplastična izpred dveh-treh let, a tokrat spet lesena (mislim jesen). Najbrž zato, ker so bila cenejša, pa še naredili so nam jih, ko so nam za stekloplastična nekaj časa obljubljali, pa ne naredili (glavni tam je vmes za nekaj časa precej hudo zbolel).



Vse barke Mini-12 seveda niso Francetove, in Marko Žibert ima svojo - seveda takrat, ko ni v vodi - za razstavni eksponat v prostoru svoje firme Alpin d.o.o. (ki se ukvarja z obnovljivimi viri energije - sončne celice, ogrevanje in podobno - in to ne šele od zdaj, ko stvar 'prihaja v modo', in mislim da precej njihovih projektov dela že kar nekaj časa. ).


Menjava krmila in njegovih ležajev tudi tu - rit je moja


Doseči glavo krmila in tam odvijati, označevati za vrtanje lukenj in tako naprej, ne da bi snel palubo, ni čisto enostavno - mislim, da bom rabil manjša ušesa, zdaj se mi zataknejo, ko bi rad dosegel še malo dlje...


Tako, tole so bili dolgovi, zdaj pride prva letošnja regata...

[Marchi]

Odlično predstavljeno. Žal nisem nič prispeval k obnovi plovil, pa bi me zanimalo, ker se človek marsičesa nuči, se pa veselim prve morjeplovske regate, če se bo zgodila.

[Marjan Tomki]

Saj sem tudi jaz cel kup veščin, ki sem jih nekoč znal, že skoraj čisto pozabil. France mi je skoraj navil ušesa, ko sem popenzlal eno krmilo tako, da so se ščetine na koncu sprožile in je bilo treba brisat pikice po trupu - in moj zagovor, da je to 'nova moda', 'umetniška svoboda' in tako naprej mi je sicer ohranilo ušesa, pobrisat pikice je bilo pa vseeno treba

Zdajle grem še malo na kolo, zvečer mogoče komentarje k Mic-Tic-ovi pumpi ali sobotni regati v Izoli (zraven so bile tudi 4 mini-12), mogoče pa tudi oboje.

Stari fotkič pa vidim da zdaj, ko so se driverji vdali v usodo, za tole kar špila.

[Marjan Tomki]

O kombinacijski regati v Izoli tudi s štirimi jadrnicami Mini-12 je pa tule.

[Marjan Tomki]

Mini-12 in plavajoči pomol v Bohinju v vodo, 16 april 2011

Dobili smo se v soboto malo čez sedmo uro za Bežigradom v Ljubljani. Treba je bilo po kamionček, in Marko in France sta imela kar nekaj težav z akumulatorjem pri vžigu, tako da motorja potem večinoma sploh nismo ugašali.

'Posebni transport' gre najprej pobrat barke v Škofjo loko, 4 damo na tovornjak, 4 so pa še iz Izole na prikolici za 'džip' (Suzuki, ne Jeep).


Z ročnim nalaganjem na tovornjak smo trije okrog 60 let imeli kar nekaj dela, posebno hudo pa ni bilo.


Seveda pa prav nalaganja nisem mogel slikati, ker sta bili obe roki (in še kaj) zasedeni s prenašanjem ropotije.

Tule nisem ravno pazil na osvetlitev - tri naložene, četrta na vrsti, potem pa pridejo na vrsto še jambori, balast, jadra in drobnarije.


Tokrat sem 'pilotiral' tole 'kompozicijo'; trenutno čaka zraven avtokampa Danica v Bohinjski Bistrici, da poberemo tiste, ki so šli na kavo k Cukiju blizu policije in gasilskega doma. V bližini je tudi mlekomat, ampak jaz sem imel tokrat s seboj zalogo še z mlekomata iz Ljubljane.


Razlaganje pri jezeru je šlo tako hitro, da najbrž nisem utegnil slikati 'konvoja', kakor je prispel, ko bile vse že razloženo pri jezeru. Ne glede na to nas je še en Marko prehitel s svojo barko (to pa štima, ko se rima), ki jo je pripeljal s temle, in ta ni bila le razložena, ampak tudi že v vodi.


No ja, tile mandlci s kajaki so nas pa letos menda prehiteli za cel mesec.


Po podstavkih sodeč je njihova 'flota' najbrž podobno velika, kot naša


Osem bark čaka na ureditev delovišča za sestavljanje, ena je pa že v vodi.


Tam nekje zraven je na nekaj mestih razloženega tudi okrog 800 kg balasta, ki ga primerno zagnane žrtve vlačijo tja, kjer je potreben.


Priprava jambora za prvo barko - ampak mislim, da je bilo večji del tega potem treba še enkrat razdreti in sestaviti, lahko pa da nas na tejle čaka še ena 'ponovitev vaje'.


Tudi jambori, jadra in ostalo čakajo na pripravo delovišča


Tule v posebej dostopnem prostoru na vrhu 'kište' (za ogrodjem, na katerem je bila platnena streha) smo po dogovoru z lastnikom še lani imeli shranjena glavna jadra in ostalo drobnarijo. Letos je nekdo zamenjal ključavnice in zgodba naprej bo najbrž še zanimiva.


Takole pa gre v vodo plavajoči pomol, na in ob katerem bomo sestavili večino bark.


Za tole spraviti v vodo je bilo treba tudi zabresti. Ena žrtev je bil Marko - na zgornji sliki v škornjih, jaz sem bil druga, v kratkih hlačah in (že precej dotrajalih, a še vedno vodoodpornih) kroksicah. Na sliki na desni čepi še en Marko in on tisti, ki je bil 'kriv' za 'CONVOI EXCEPTIONNEL', ki je pripeljal štiri barke iz Škofje Loke in razstavljeni plavajoči pomol z zimovališča do jezera. V kanuju tokratna vlečna služba, sicer med drugim skrbnik strežnika JKB Honza.

Od takrat naprej dalje je šlo naprej najbrž tako hitro, da samega sestavljanja nisem utegnil več slikati, pa tudi roke so bile skoraj ves čas zasedene s čim drugim, ne s fotoaparatom. Žal mi tudi ni uspelo ujeti klape, ki je tokrat vse to naredila - drugič se bom potrudil bolj.