Bohinjska pravljica

[Marchi]

Marjan Tomki, še enkrat hvala za povabilo na potepanje po pravljičnem Bohinjskem jezeru, z vsemi potrebnimi elementi pustolovske dramatike in zvočnimi ter svetlobnimi učinki.
Poročilo s fotkami sledi v nadaljevanju.

V I D E O

[Marchi]

V torek smo se zgodaj popoldne trije morjeplovci odpravili v Bohinj na poizkusno jadranje z mini12 jadrnicami.

Ob prihodu nas je pričakala ploha, tako da smo vedrili pod skalco in se posvetili teorji. Ko se je pokazalo sonce, nama je Marjan z Milanom razložil, kako se z barko upravlja in čemu je kaj namenjeno, potem pa smo vsak zase naredili testni plov. O pravljičnem Bohinjskem jezeru govorijo slike dovolj zgovorno.










Komandne stopalke krmila.


Marjan v elementu.


Po končanem preizkušanju, je Marjan ocenil, da smo zreli za Genaker, tako da sva se vrnila v bazo po lahka, barvita jadra.














Tako smo lepo uživaško jadrali vse do Ukanca, skrajnega zahodnega konca Bohinjskega jezera. Do tja smo prišli precej hitro. Očarani z lepim vremenom in krasnim vetričem, smo pozabili na vreme oz. se niti nismo pustili motiti občasnim kapljam z neba.


No, čez čas je preko Komarče prihrumela nevihta s strelami in močnimi sunki vetra, tako da je bila na preizkušnji vsa oprema in naše znanje ravnanja z njo. Potrebno je bilo skrajšati glavno jadro, sneti genaker in se "boriti" s sunki vetra. Marjan je ocenil, da bo Milan potreboval pomoč, zato je odjadral do njega in mu skušal pomagati sneti genaker, ki se je zapletel. Meni je veter narekoval, da sem plul naravnost pod Komarčo, kjer sem pristal, snel jadra in počakal da mine najhujše. Najbolj na živce so mi šle strele in v tem light showu nisem želel biti sredi jezera. Medtem sta se Marjan in Milan zaradi silovitega sunka vetra prevrnila in "veselo" odplavala do obale. Sam sem dogajanje nemočno opazoval z nasprotnega brega. Iz jezera sta štrlela samo vrha jamborov. Skrbelo me je, če se vse odvija v njuno dobro.

Vedrenje pod Komarčo.




Ko je nevihti zmanjkalo streliva, se je odprlo nebo in pokazali so se pravljični prizori...




in tudi prizori "brodoloma".






Vse se je dobro končalo, več o samem "brodolomu" pa bo napisal Marjan, ki je herojsko reševal prijatelja v težavah in pri tem izgubil jakno in svoje "natikače".

Na koncu smo v prelepem sončnem vremenu odjadrali nazaj, čez celo jezero, do baze pod skalco. Nekje sredi nam je zmanjkalo vetra, tako da smo se šele ob mraku privlekli do pomola, pospravili opremo in se polni vtisov prekrasnega avanturističnega dne, odpravili domov.

p.s. Srce mi ni dalo, da ne bi tudi sredi največjega naliva fotkal z navadno Canonovo Isus 220 HS trotlco, ki je zaradi tega žal preminula No, trenutno leži na soncu in morda se ji povrne pulz Ampak, kar je važneje, Sandisk SD kartica je preživela, tako da je arhiv na varnem.

[Marjan Tomki]

Uvod

Marjan Tomki, še enkrat hvala za povabilo na potepanje po pravljičnem Bohinjskem jezeru, z vsemi potrebnimi elementi pustolovske dramatike in zvočnimi ter svetlobnimi učinki.
Poročilo s fotkami sledi v nadaljevanju.

'Pustolovska dramatika' je bilo, da sva Milan in jaz pustila vetru pritisniti skoraj na gladino pritisniti jambora najinih jadrnic, ko njemu v močnem - čeprav s skrajšanim jadrom čisto udobnem - vetru ni uspelo skrajšati glavnega jadra in sem mu jaz iz svoje jadrnice skušal to narediti. Ker je mini-12 zgoraj odprta jadrnica, nama je tedaj odprtino potisnilo krepko pod vodo in je voda v nekaj deset sekundah do vrha zalila barki. in jaz sem tokrat prvič nenamenoma do vrha zalil svojo barko (prej je bilo samo ob nekaj testiranjih, ali smo dobro poštimali 'nepotopljivost'; sicer sem doslej vedno praznil tiste, ki jih je zalilo komu drugemu).

Potem plavanje z njima kakšnih pol kilometra (več ali manj) do brega, praznjenje in naprej jadrat. Malo več o tem - tudi zakaj in kako v stilu Polančevega 'kaj se lahko naučimo iz česa, kar ni šlo prav' - še pride.

Zvočni in svetlobni učinki so bili pa nekaj solidnega vetra (pa nič pretresljivega, naju z Milanom je zalilo zaradi napak in ne zaradi premočnega vetra) in kakšne pol ure bliskanja in grmenja - ampak nabijalo je nekaj kilometrov stran severno in severozahodno v hribe nad kotlino jezera.

Pričakovano vreme...

Pričakovano vreme je bilo zmeren veter opoldne, ki bo - kot se bodo ogrevala pobočja ob jezeru - postopno pojačal in na koncu lahko omogočil privajanje na jadranje v zelo močnem vetru

Ko smo odhajali v Bohinj, je bilo na sat sliki oblakov le nekaj pikic sladoleda bolj nad zahodnimi Julijci (ki so v Italiji) kot nad gorami na naši strani.

Tole je slika od nekaj dni prej, 18.7.2013

Precej značilno vreme za lep dan v Bohinju. Grafikon na levi strani je temperatura - v sredini, kjer pada, je od 1830 do sončnega vzhoda malo pred šesto uro zjutraj - in taka krivulja ohlajanja je precej značilna za poletno jasno noč.

Drugi del je od malo pred šesto nekje do 14-e ure - na grafikonu je to prekinjeno (pobral sem ga opoldne, je pa en dan) in najprej po sončnem vzhodu razmeroma naglo ogrevanje, med katerim se tudi posuši jutranja rosa (in s tem v zrak vrne 'doza' vlage), potem pa vmes včasih tudi padci temperature.

Razlog je, da ko se tudi zrak nad tlemi segreje dovolj, se ta vlažni zrak dvigne, se zaradi dviganja ohladi, zaradi ohladitve del vlage v njem kondenzira in nastali oblak zasenči tla pod seboj. Zaradi te sence pa se ogrevanje tal - in od njih ogrevanje zraka nad njimi - prekine.

Vsak oblak, ki osenči del pobočij okrog jezera, tudi spremeni sliko njihove ogretosti in s tem vzorec ogrevanja zraka nad njim in s tem (tako smeri kot hitrosti) termičnega vetra.

Ta je močnejši, kolikor bolj se ogrevajo področja, in torej spremenljiv. Sunki - refuli - znajo biti solidni, kot tale na spodnji sliki, vendar običajno vse skupaj narašča postopoma.


Na tem grafikonu je videti, da stvar postane še precej bolj raznolika med 14. in 19. uro - tam pa tal ne ohladi samo senca, ampak tudi dež, ki pade nanje (popoldanske plohe, nalivi, nevihte - isti pojav, le nekaj razlike v intenzivnosti).

Na desnem grafikonu je slika hitrosti vetra v istem času na Voglu (ob jezeru žal ne vem za noben merilnik) in ta žal o vetrovnih razmerah ob jezeru ne pove dosti, ker je Vogel izpostavljen splošnim vetrovom, ki do dna kotline in jezera sežejo ali pa ne.

Torej, nekaj takega približno sem pričakoval tudi za ta dan. Ampak prve močne 'popoldanske' nevihte tega dne so bile že okrog opoldne.


Tole je posnetek podobnega razvoja naslednji dan.

Ta ploha, ki jo je spremljal razmeroma močan veter, je zmočila in ohladila tla, tako da je po njej termični veter je skoraj ponehal; ko se je dež s še toplih tal naglo sušil, pa je velika količina vlage povzročila labilno ozračje, kjer je - zlasti, kjer je sonce spet znatno ogrelo tla - lahko potegnilo močno, težko predvidljivo točno kdaj in v katero smer - in razmeroma hitro (v nekaj minutah).

Približno take so bile vremenske razmere tisti dan.

Nadaljevanje uvoda

Torej prišli, parkirali (malo na tesno, tisti, ki je pustil tako malo prostora, da se je Marchi vštulil notri na 15 cm od negovega avtomobila je prišibal in zaprosil, če se Marchi še malo umakne, da bo lahko zlezel v svoj avto in se prestavil toliko, da bo tudi potem lahko zlezel v svoj avto z vozniške strani, in Marchi je bil prijazen in mu ustregel).

Iz nekdanjega kozjega hlevčka smo pobrali tri glavna jadra, tri genakerje, posodo za izmetavanje vode iz bark skupaj z gobo ter veslo za kanu.

Potem smo sestavili barke. Marchi hitro in brez težav, čeprav mu je bilo na tej bark prvič, Milan je pa od lani (in predlanskim...) po vsem sodeč veliko - že tudi vozle - malo pozabil... To bi me moralo malo posvariti, pa sem spregledal, ko sem zadeve razlagal in kazal Marchiju, ki je bil na tej barki nov.

Med tem je začelo padati, in to kmalu kar solidno. Tako Marchiju kot Milanu sem naročil, naj imata s seboj kakšno vetrovko, v kateri se moker človek tudi na vetru ne bo prehitro ohlajal, ampak Milan je ugotovil, da jo je - ko je nalagal nekaj drugega za v službo - pozabil doma.

Nič, pa dobi mojo, jaz pa sem za ta dan zaplenil tisto vetrovko, ki jo je za čas, ko sodi tekme in podobno, shranil predsednik JKB v omenjenem nekdanjem kozjem hlevčku.

Milan je vseeno predlagal, da počakamo - Marchi in jaz sva bila vzdržana: iz sladkorja ravno nisva (in Marchi je imel s sabo 'kanarčka'), ampak med dežjem ne bo dosti pihalo, torej naj bo po Milanovo.

Potem najprej pivo zanju in sok zame, ko pa je bilo jasno, da ploha ne bo čisto kratkega, še eno veliko pico, narezano na kose. Deževati je prenehalo ravno, ko smo dokončali vsak svoj konec pice.

Od takrat naprej - do začetka nevihte - je večino zajel in opisal Marchi.



VIDEO

Marchi-jev video



Video zajema tisto, pri čemer Marchi ni imel toliko dela, da bi mu zmanjkalo rok in/ali pozornosti za kamero, zato na posnetku ni:

zgoraj omenjenega parkiranja na tesno
priprave bark za plovbo
nevihtnega dela popoldneva

[Rok-11]

He, he... le kje so tisti časi, ko smo redno regatali v Bohinju... Časi Jezerskih regat - z Laserji, FJ, Fireballi in 420...

Bohinj je zakon za jadranje... sploh za ekstreme. Naučiš se jadrati po bonacah in tudi po precej resnem vetru, kadar pihne s Komne ali Vogla.

[PeterV]

Kak dobro! Mi je žal, da me ni bilo zraven. Lepa dogodivščina in lepo za prebrat. Bravo!

[navigator]

Marjan, tole pa bi z velikim veseljem poizkusil tudi jaz...

[sodnick]

Sploh ta del v Ukancu je pomoje zanimiv. Tudi jaz sem se enkrat na tem delu prevračal s 470-ko, ker je tako vrtinčilo veter, da nisem imel pojma, kako naj nastavim oz. popuščam jadra.

Imate pa srečo, da ste imeli jadra kvalitetnega proizvajalca (moj tast), da vam ni vsega potrgalo

[Marjan Tomki]

@Rok-11

Fireball-i in FJ so imeli regato na Bohinjskem jezeru vsako leto do predlanskim, ampak če napoveš regato na koledar daleč naprej, ne moreš upoštevati vremena in se jim je leto ali dve po vrsti zgodilo, da so
zadeli premalo vetra za užitke.

Kinpur je povedal, da je mislim da predlanskm bilo tako, da ne vem, če so sploh odpluli kakšen plov, in so zato lani regato Fireballov in FJ na Bohinjskem jezeru spustili.

Ko potegne, je razen visokih valov tam vse, kar pričakuje kdo od ekstremistov. Zadnje tedne so surferji popoldne redni gostje.

@PeterV, navigator

Mislim, da bo še kakšna podobna prilika - čeprav so mi rekli, da je konec tedna bil en zaplet z birokracijo.

V glavnem, treba je malo razčistiti, ali je kakšna od v statut vpisanih dejavnosti (poučevanje jadranja, organizacija tekmovanj...) postala na kak način protizakonita.

@sodnick

Pri podobnih jadrih (isti izdelovalec, a različna leta in morda zato ne isti material... tudi različno let izpostavljenosti UV) so pri plovbi v močnem vetru enkrat na Krvavcu in prvič na Rogli (letos mislim, da ne) mislim da na vseh flokih popustila ob šivu zadnjega, torej zavetnega roba jadra ('lee', mislim). Vsaj v enem primeru so bile poškodbe take, da jadra ni bilo smotrno popravljati, ostalo smo polepili in pošili...

Razlog ni bil izdelava in material jadra, ampak predvsem to, da ko so tekmovalci pri refulu izpraznili jadra, da jih ne položi, niso poskrbeli, da jadra ne bijejo več kot nekaj (deset...) sekund, v manjši meri pa leta in UV.

Torej, pomembno je tudi, kako delaš z jadri. Če veš kaj delaš, pa se z njimi da pluti v kar precej močnem vetru in po tokratnem dogodku zdržijo marsikaj tudi, ko se zaplete, kot se je v torek.

O krojih pa na ZS.

Tudi o tem, kako in zakaj je položilo in takrat zalilo Milana in mene zdaj vemo več - ampak za to jasno in ne preveč razvlečeno (...) napisati moram biti zbran.

[Izolanka]

Res se lepo bere... Prav neverjetno, koliko se ti v enem samem dnevu lahko zgodi

Pri Marjanu sem sicer že začela lobirat za kakšen podoben podvig... in čeprav sem z navdušenjem prebirala tale post, vseeno upam da bi bila/ bo moja bolj "dolgočasna" - beri "brez nevihte stoletja in brodoloma"

[Marjan Tomki]

Bohinjska pravljica - z drugega zornega kota

Opomba - Slike bom uporabil Marchijeve (moje so bile iz telefona in ne dosti vredne - na srečo nisem vzel fotkiča, ki ne bi 'preživel' plavanja).

Tule je že tekla beseda o tem, kako smo malo vedrili pred izplutjem in naprej do izplutja.

Ko je prispela velika pica in je vsak od nas pospravil svoj delež, smo odredili, da se mora naliv končati, vstali in se odpravili v barke. 'Vremenska tramvaj komanda' se je strinjala - dež je ponehal.

V barkah - kljub temu, da so bile med nalivom brez krovnic - ni bilo veliko vode in to smo hitro spravili iz njih. Prvo izplutje je brez genakerjev - da se Milan spomni, Marchi pa privadi na nov tip jadrnice.

Na flok in glavno jadro

Če bi začeli z genakerjem, bi se nenavajen jadralec zapletel s kupom vrvi, zato začnemo brez - ko bo za to občutek (in ko bodo znali/se spomnili) kako se krajša, lahko dodamo genakerje.

Takoj po dežju skoraj nič ne piha, zlasti v zavetrju v zalivčku pod skalco ne in še kar sapic tam je, so zvrtinčene, zato močno odrinem vsako Marchijevo in Milanovo barko z navodilom, da držita krmilo naravnost tako, da ju zalet prinese iz zalivčka in na nezvrtinčen veter (kolikor ga že v tistem hipu je). Če to res dobro uspe, en tak odriv nese jadrnico mini-12 (nekaj čez 100 kg svinca za balast) tudi več kot sto metrov daleč.


Pred Marchijem ostanek temnih oblakov nad Pršivcem po nalivu

Marchi je prvi - in ker je odličen jadralec, takoj začuti in porabi tudi tiste malo sapice. Navodil - razen morda, da zna priti prav, če pri prečenju - obratu proti vetru - na tej barki zadržiš sprednje jadro (flok, prečko) na stari oziroma prejšnji strani do takrat, ko si že za kakšnih 40-45° čez veter. Šele takrat spustiš sprednje jadro s tedaj že privetrne strani na zavetrno stran, da te veter spet potegne.

Od tega so pri tej barki naslednje koristi:

do zadnjega hipa, ko lahko ostro v veter sprednje jadro še vleče

od tedaj dalje pa čez položaj, ko bi bil 'v okovih' ('in irons', ko veter barko zavira oziroma potiska nazaj), prvo jadro zadržano na privetrni strani pomaga barko obračati - in je tako krmilo lahko manj obrnjeno in barko manj zavira

sprednje jadro tudi v zelo močnem vetru nima prilike plapolati, zato zlasti zadnji rob manj trpi

To ne gre z genovo ali genakerjem oziroma z jadrom, ki (razviti del, če je rol) od premca seže dlje od jambora, ker se pri takem zaporedju lahko zaplete v jamborno opremo (križe, pripone itn.).


Nad Studorjem pa se oblaki že trgajo...

Ker Marchi eksperimentira, se je vmes njegov zalet malo iztekel in je Milana njegov odriv odnesel dlje, pa tudi jaz sem uspel odriniti samega sebe tako daleč, da sem pršel približno na veter in sem na tejle sliki pred njim.

Omenil sem vzvrtinčen veter v tistem zalivu - na sliki imam jaz lahen veter od zadaj in z desne, Marchi pa ostro od spredaj z leve. Po gladini je videti, da je veter komaj opazen, ampak premčni val(ček) kaže, da se Marchi kar pelje. Da mini-12 spelje, zadošča praktično vsak veter, ki ga je jadralec sposoben zaznati.


Zlatorog na skali in Sveti Janez v ozadju - ljudje so še oblečeni po nalivu

Tule me je Marchi najbrž tako malo ujel kot malo 'pozumal', zanimivo pa je, da sem v grobem na približno istem koncu, kjer sem bil prej na desnih uzdah za plovbo z vetrom, zdaj na levih uzdah za plovbo z vetrom. Torej zelo zelo spremenljiva smer vetra v tem zalivu...


Se gredo tile posušit ali so uspeli peljati med kapljicami?

Tu pogled na 'furlex' rol floka in na 'poševnik' za genaker na premcu mini-12.


Marchi pri multitaskingu (uravnavanje jadra in avtoportret). Zadaj most zraven cerkve pri Svetem Janezu.

Tik pod bumom pa eden od prvih po pravkar minulem nalivu na gladino zarisanih refulov oziroma sunkov vetra.


Pritisk na levo stopalko - zavijanje v levo, pritisk na desno zavijanje v desno.

Zadeva nekoliko spominja na balanco pri kolesu - če pozabiš in premakneš noge, barka zavije. Sicer ne padeš, kot bi znal na kolesu, ampak ob močnem vetru zna biti sitno - zato začenjam tam in takrat, ko ne piha preveč.


Marjan ima slabo nastavljeno prvo jadro (kar jasno kaže zavetrni monštrin na njem).

Drobni valčki kažejo, da veterc je; res je tale flok grdo pomečkan od pretesnega zvijanja (jadra te barke klub še čaka, to je eden rezervnih flokov), in res nisem pozoren na svoja ampak na Marchijeva in Milanova jadra, ampak ne glede na razloge je tole 'zabluzeno' nastavljeno.

Bilo je jasno, da se je Marchi z osnovnimi jadri in mislim da tudi s krajšanjem znašel hitro in brez zapletov (seveda, če je lahko hkrati še snemal .

[Marjan Tomki]

Bohinjska pravljica - 2. del - genakerji

Mnogi vedo, kaj je genaker; za ostale pa je to sprednje jadro, ki je križanec med velikim sprednjim jadrom - genovo - in špinakerjem. Običajno so genakerji krojeni vsaj do neke mere podobno kot špinakerji, torej kot padalo, šefla, zajemalka... Njihov sprednji rogel se praviloma vpne na poševnik, na njegov zadnji rogel pa prideta leva in desna škotina.

Tile naši so v bistvu preveč ploski (prejšnji kroj je imel globllji profil, ampak o tem kdaj drugič).


Ko je bilo jasno, da se je Marchi udomačil pri krmilu na pedale, rol floku in da ve tudi, kako narediti krajšavo glavnega jadra (kar je bilo takrat videti odveč, ker ni nič posebej pihalo), smo pustili Milana jadrati, midva pa sva se vrnila po genakerje za vse tri.

Na mojo in njegovo barko sva genakerja namestila na obali, za Milanovo pa sem ga vzel s seboj, da ga namestim na vodi.


Napeljevanje škotin genakerja na Marchijevi barki

Pri tem se je mogoče na precej načinov zaštrikati - in Marchi do tedaj še ni plul s genakerjem, ampak tokrat ga še nisem skušal navaditi, kako se to sestavi ampak le, kako se s tem plove.


Po nalivu se oblaki trgajo tudi na zahodu, nad Pršivcem je pa še tema...

Kot sem že večrat zapisal, ta barka je izvrsten učitelj in Marchi hkrati izkušen jadralec in - kar zadeva priučitev na drugo barko - zelo dober učenec.


To pomeni, da ko ga malo počakam, ugotovim da me ne ujame ne zato, ker mu ne bi šlo, ampak bolj zato, ker fotka, snema in jadra hkrati. Tisto jadro spredaj je pa Milan, ki ga nameravava ujeti, da mu bom genaker namestil na vodi.

Na vodi si genakerja ne moreš namestiti sam, ker mini-12 ni v ravnovesju, če iz sedeža splezaš na premec, in te prevrne v vodo, s sedeža pa ne dosežeš premca, kjer bi moral skozi uho na poševniku napeljati vrv s spodnjega rogla genakerja in okrog premčne pripone prenesti eno od škotin.

No, Milana je treba najprej ujeti... in ko ga bom, bom tam imel delo, tako da me bo Marchi takrat kljub snemanju in fotkanju zlahka ujel.


Metuljček - veter, ki ga glavno jadro obrne v genaker, pomaga tega držati razprtega.


Veter je še vedno spremenljive smeri, zato zdaj genaker nazaj na levo stran (zadaj je pa pogled proti Stari Fužini in zadaj Vojam in Uskovnici, levo za oglom Pršivca pa se skriva Triglav).

Vidim, da mi Marchija tudi z genakerjem ni treba imeti posebej na očeh (kar sem tudi pričakoval).


Na vrsti je nameščanje genakerja še na Milanovo sedemnajstko.

Vse je nameščeno prav in deluje - z eno veliko napako, ki je nisem pravočasno zaznal - Milan je od prejšnjič pozabil, kako to narediš sam, in če bi moral k obali in to narediti sam, se mu vrvica na poševnik in spodnji rogelj genakerja skoraj gotovo ne bi zataknila tako, da je ni uspel rešiti, kot se mu je, ko je kasneje skušal do pospraviti genaker pod palubo.

No, Milan je kompleten, greva se malo lovit z Marchijem.


Veter obrne (prej z vzhoda, zdaj z Vogla, torej z juga, in po malem pojača...


Plovemo 'u konc' Bohinjskega jezera in bohinjske doline - ki se tudi imenuje Ukanc.

Marchi se nameni do konca - in ker je Milan z mini-12 plul že nekaj let vsako leto, se bolj držim Marchija, Milan pa malo zaostane.

Veter je v Ukanc-u često precej močnejši kot sicer po jezeru (in z začetniki gremo do tja, do koder tedaj zmorejo). Ampak tokrat domnevam, da imamo izkušene jadralce, tudi krajšanje jader smo 'potrenirali', tako da gremo naprej.

Žagarjev graben, po katerem se da pozimi prismučati z Vogla v dolino, je tudi prehod za veter med Voglom in Komno in v njegovem izteku je veter - bodisi južni, bodisi severni - precej močnejši kot sicer.

Ko je Marchi že lepo (na video) posnel sipino izliva Savice v jezero in sva se v že začela vračati proti Milanu, ki je zaostal za nekaj sto metrov, je veter, ki je prej pihal z juga iz Žagarjevega grabna, ponovno obrnil - ravno v nasprotno smer. Ko sem videl, da je Marchi pospravil genaker in je na tem, da uspešno in brez težav skrajša tudi glavno jadro, da pa ima Milan še vedno razvit genaker, sem Marchiju rekel, da naj - če ga nagne bolj, kot mu je OK, popušča bolj glavno jadro, manj flok (in da floka ne sme zviti, če želi, da ga krmilo uboga), in še vedno na polna jadra zaplul proti Milanu.

Če bi vmes krajšal jadra, bi to vzelo nekaj časa, predvsem pa bi lahko imel težave ujeti Milanovo barko, če bi bil Milan še na polnih jadrih in bi plul ali bi ga neslo z vetrom.


Ko je preko Komarče prišel tudi 'ognjemet' (nevihta s strelami), je Marchi zavil k obali, pristal ter zvil sprednje in spustil glavno jadro - in počakal.


Naliv je bil soliden, ampak Marchi in 'kanarček' (rumeni jopič) skupaj nepremočljiva in - tule se vidi poslabšana vidljivost zaradi gostega dežja - in kako kaplje s pljuskom zadevajo gladino.


Potem, ko je kar je prineslo čez Komarčo takega, da je lahko padlo, padlo in za nevihto se je začelo nebo spet razpirati.


Veter je pojenjal in Marchi je ponovno odrinil od brega in razvil jadra - in svetloba je bila zanimiva.

Še so padale kaplje - in gotovo je morala biti kje mavrica - ampak jaz sem imel ta čas drugo delo.

[Marjan Tomki]

Brodolomski del Bohinjske pravljice

Hitrost vetra je v morda desetih minutah dosegla 25, morda 30 vozlov (50, morda 60 km/h) - in ne pomnim, da bi bil posebej sunkovit.

Za test sva z Markom Krebljem že plula v takem in tudi še malo močnejšem - in tudi bolj sunkovitem - in to ne polna jadra brez posebnih težav in brez kakršnekoli škode na jadrih ali barkah, vendar ostro v veter s floki, ne z genakerji.

Marchi je že imel genaker varno pospravljen in kolikor sem videl, je bil tedaj ravno pri krajšanju glavnega jadra, in ni bilo videti, da ima pri tem težave.

Milan pa je imel še vedno razvit genaker. Na polno glavno jadro in flok sem odplul z vetrom proti njemu. Med tem je bilo videti, da je spustil genaker in bil pri krajšanju glavnega jadra, a pri tem imel težave.

Postopek za to je:

• pripravi slab meter dvižnice glavnega jadra tako, da se pri popuščanju ne more nič zatakniti
  
• obrni v veter iz zvij sprednje jadro - to te praviloma drži s premcem v veter, enako kot peresa puščico v smeri leta
• zavedaj se, da pri močnem vetru zdaj 'ploveš' vzvratno - in krmilo učinkuje kot pri vzvratni vožnji
• zategni po bumu oziroma po bazi glavnega jadra, da ga sploščiš, če ga še nisi
• spusti tisti meter dvižnice, da lahko natakneš sprednjo luknjo za krajšavo na kavelj čez luknjo za polno glavno jadro (sicer se skrajšani del jadra izmuzne, kar je v močnem vetru več kot neugodno )
• popusti vang, da lahko dvigneš bum pri krajšanju na zadnjem robu glavnega jadra - brez tega se boš mučil(a) zaman
• zloži spredaj že zapeti del glavnega jadra do krajšave in povzemaj vrv za krajšanje po zadnjem robu; ko si pobral vso, zapni v štoperju
• ponovno potegni dvižnico glavnega jadra tako, da se sprednji rob zmerno ali celo malo več napne
• ponovno napni vang, če oziroma kolikor je porebno
• razvij prvo jadro - tako bodo sile na krmilo spet uravnovešene
• spomni se, da še vedno ploveš vzvratno, da se rešiš 'iz okovov' in te jadra spet poženejo

To pri tej barki traja manj kot minuto - če je kdo natreniran in se nič ne zaplete, lahko tudi manj od dvajset sekund.


Pri Milanu pa se je nekaj reči zapletlo - kako in zakaj v naslednjem prispevku, tu pa dalje le o tem, kaj se je dogajalo naprej.

V glavnem, ni mu uspelo skrajšati glavnega jadra, čeprav je poskušal, poleg tega pa mu je veter ponovno poskušal izvleči pod krov stlačeni genaker...

Priplul sem obenj, se prijel z pripono in mu napel glavno jadro po bumu - vendar me je to, kako se je njegova barka gibala, odtrgalo od njega. Sila je bila veliko prevelika, da bi obdržal prijem za pripono, kaj šele, da bi imel prosto roko za karkoli drugega.

Rekel sem mu, naj obrne v veter in ponovno priplul do njega - in glavno jadro je bilo še vedno - kasneje sem ugotovil, da že spet - popuščeno po bumu - in spet me je odtrgalo od njega.

Med tem je imel Milan polne roke dela s tem, da se mu ponovno ne bi nekontrolirano razvil genaker, kar bi pri tem vetru lahko koga od naju - in barko oziroma njen jambor - poškodovalo.

Jaz si nisem vzel časa za razmišljanje - kar je bilo škoda - in poskusil ponovno: priplul ob bok, se prijel za pripono jambora in zategnil glavno jadro po bumu, da bi ga bilo mogoče skrajšati.

Tokrat Milanova barka ni obrnila stran od mene ampak proti meni - veter je pritisnil od strani in pritisnil njegov jambor na mojega - tako, da sta se med ostalim zapletli z jamboroma in zadnjo pripono - in pritisnilo oba jambora skupaj skoraj do gladine.

To pomeni, da je bil rob palube obeh četrt metra pod vodo in rob kokpita, v katerm sediš, dvajset centimetrov pod vodo - to pa pomeni, da sta bila v manj kot pol minute v vsaki od bark dvesto-tristo litrov vode, torej obe do vrha polni vode.

Svinec za balast - mislim da za eno barko


In takole barka stoji na vodi, preden v kobilico vstaviš balast


Balast se - v pravem vrstnem redu - zloži v tale prostor v kobilico

Na tej fotki je v kobilici en kos gobe, s katerim smo pobrali vodo iz nje.


Mini-12 je torej balastna barka - poleg mase lupine in jambora - 70-80 kg - nosi dobrih 100 kg svinca. Če ne bi imela vzgonskih elementov za vsaj toliko nosilnosti, bi se v te pol minute potopila.

Balon, kakršnih ima praviloma vsaka mini-12 za 400 l zraka, poleg tega pa še ok. 90 zamašenih plastenk po 1,5 l zraka v premcu (tako ohladitev zraka ne pomeni takega zmanjšanja volumna kot pri balonih). Balon na tej fotki sicer ni več uporaben, ker ima luknjico, ta plastika pa se ne lepi posebno dobro...

Taki vzgonski elementi so torej ti dve barki obdržali na gladini, in da se ne bi zapletla in se potem ne mogla rešiti, če bi bilo kaj narobe z katerim od vzgoskih elementov, sva oba zapustila kokpit in se z roko držala barke.

Razmeroma močan severnik pa naju je z barkama, ki sta imeli še vedno dvignjena glavna jadra, gnal proti kampu Zlatorog tako hitro, da je vodni tok skozi kokpit pri obeh do palube zalitih barkah ponovno skušal izvleči genaker izpod palube.

Milan se je držal barke in pri tem držal genaker, da ga vodni tok ne bi mogel izvleči.

Meni se je z noge snel eden od copatov 'fivefingers', za katerega se je takoj pokazalo, da ne plava, ampak se potopi. Snel sem drugega in ga vtaknil za hlače in se potopil kak meter za prvim in tudi tega vtaknil za hlače. Ko sem ponovno zaplaval za barko, ki jo ve veter v tem odnesel kakih 5 m od mene, sem videl, da je vodni tok izpod palube potegnil tudi majico, ki je nisem imel oblečene in sem jo tudi sproti ujel in zataknil za hlače.

Bilo se je potrebno kar potruditi in še tako je nekaj časa trajalo, da sem ujel barki, ki jih je - čeprav zaliti - veter nesel s kakim vozlom in pol - tremi km/h, kolikor je moja hitrost pri plavanju na večje razdalje.
Veter je - z jamboroma in zadnjima priponama med sabo zapletenima ter še vedno potisnjenima tako, da je bil rob kokpita pod vodo in je bil skozenj precej močan tok - obe barki gnal v zaliv pri kampu - kakih 500 m daleč.

Vodni vrtinec skozi kokpit je izpod krova izvlekel tudi vetrovko, ki je tudi nisem imel oblečene - in te nisem ujel, ampak je v enem rokavu ostalo nekaj zraka, tako da je to na površini opazil Marchi, ko se je po koncu nevihte pipeljal za nami, in jo srečno pobral.

Milan je predlagal, da razpleteva zapletena jambora - in jaz nisem razmišljal, da naju je tako lepo in hitro neslo k obali, kamor sva želela priti - in sva ločila barki.

Hitrost pri obeh je močno padla - na mogoče pol vozla do vozel (od 1 do 2 km/h) - mislim da sta bili barki zdaj obrnjeni s trupoma počez na veter, prej pa precej v smeri vetra.

Morda pa je tedaj tudi veter pojenjal, ko se je ulilo.


Milana je odneslo na severno obalo na sipino na rtu vzhodno od kampa, mene pa v zahodni konec zaliva, v katerem je kamp. Precej sem se potrudil, da me ni zaneslo v eno od zamuljenih starih strug Savice, kjer bi se pri poskusu dviganja krova nad vodno gladino, kar je treba narediti pred izmetavanjem vode, z nogami najbrž tako udrl v mulj, da bi brez česa brihtnega najbrž ne dobil barke nazaj nad vodo.

Tako pa sem pri kampu z dobrodošlo, čeprav ne nujno potrebno pomočjo nasedel oziroma izvlekel svojo barko na peščeno-muljasto plitvino tako, da bo krov - ko jo postavim pokonci - nad vodo in bo vodo mogoče izmetati, ne da bi spet enako hitro tekla nazaj.

Za hlačami sem pobrskal za copati, ki sem jih tja zataknil. Našel in obul sem enega, drugega in majico je odneslo izza hlač - ter v barki pogledal za korec - odrezano 3l kanto za vitrex - tudi odneslo.

Zahvalil sem se za pomoč - en starejši gospod in dve mladi mislim da angležinji so mi prišli pomagat v vodo - in pojasnil, da grem pomagat prijatelju, preden bom izpraznil vodo iz te barke, ki je trenutno itak bila trdno nasedla na pesek in v zavetrju pred drevjem dovolj na varnem. Pa še kako posodo za izmetavanje bo treba dobiti...

Šepaje - v eno boso nogi in z njenim od vode razmehčanim podplatom po razmeroma ostrem pesku - sem stekel kakih 300 m daleč do tam, kjer je ravno k obali prihajal Milan. Na obalo ga je prineslo k mestu, kjer se je nekaj vrbja in dreves pred nekaj leti ob potresu z obalo vred zrušilo v jezero, tako da se je jadrnica zapletla v napol potopljeno vrbje.

Milanu - razen, da ga je zeblo, kar mene ni - ni bilo nič hudega. Izvlekla sva barko toliko k obali, da je bil tudi pri tej krov nad vodo, nato pa - ker je tudi iz njegove barke odneslo korec - začela z rokami izmetavati vodo.

Med tem sta za mano pritekli že omenjeni mladi Angležinji z manjšim plastičnim vedrom - bistra dekleta, ni kaj - in nekaj čokoladkami, ki bi prišle hudo hudo prav, če bi bila midva v vodi dalj časa, a se jih tudi tako nisva branila. Tisto vedro pa je bilo točno to, kar sva rabila in s tem je bila barka hitro spet pripravljena za plovbo, pa še Milan se je pri 'telovadbi' spet ogrel.

Med tem je nii le veter pojenjal, ampak se je tudi naliv izlil in strele ponehale - nevihta, katere jedro je bilo nekje nad Dolino Triglavskih jezer, je minila - in Milan je lahko zlezel nazaj v jadrnico, jaz pa sem ga odrinil skozi vrbje na prosto gladino.

Potem se je on odpeljal, jaz pa - še vedno šepaje - stekel nazaj sprazniti še svojo barko.


Med tem se je pripeljal še Marchi - in ko je stopil iz svoje jadrnice predaleč od obale, ker je mislil da je dno peščeno in se za vsaj četrt metra vdrl v mulj, mu je zalilo žep, v katerem je bil fotoaparat, s katerim je posnel tisti video iz prvega prispevka v tej temi. Fotoaparat te kopeli žal ni preživel, a vsaj posnetek je ostal.

Izkazalo se je, da je med tem - recimo polurnim - plavanjem ob barki in okrog nje - prišlo dovolj vlage tudi v moj kao vodoodporni Samsung. Nekaj kratkih kopanj je dotlej že srečno 'preživel', tokrat pa je bilo videti, da je pod zaslonom zarošeno in tudi ubogal ni.

Spraznil sem še svojo jadrnico, se zahvalil za čokoladke, vedro, pomoč in prijaznost, pogledal vse tri barke in izpluli smo nazaj čez jezero proti Ribčevemu lazu.

Do konca praznim jadrnico, premočenega Milana pa zebe, čeprav je ob barki, s katoero sta oba po vsej peripetiji spet godna za plovbo, spet prav dobre volje.


S tem se nam je mudilo, ker se je bilo treba vrniti, preden pred sončnim zahodom pojame veter, saj bi sicer premočenega Milana najbrž tako zeblo, da bi to lahko bil problem.

Jadranje nazaj ni bilo nič grozno posebnega - prispeli smo nazaj, verjetno nas je ulovilo še malo dežja - se preoblekli v suha oblačila, pospravili barke in jadra - morda šli tudi še na pico - tega se bo mogoče Marchi spomnil bolje - potem pa nas je Marchi zapeljal nazaj v Ljubljano.

Fotk s tega dela ni, ker je fotkiče onesposobila voda...

V naslednjem prispevku pa še malo o tem, kje in kako sem ga polomil in kaj bi bilo treba storiti namesto tega, kar sva z Milanom naredila (kar sem sterstiral naslednji vikend in se obnese).

[Marchi]

O Angležinjah slišim prvič, naj vama bo.
Se počutim kar malo krivega, ker nisem pomagal ampak sem jo ucvrl pod Komarčo. Ampak stanje je bilo tako, da sem ocenil, da sva dva za pomoč enemu preveč in bi se v najslabšem primeru zapletli potem trije. Druga stvar pa je, da mi tudi na misel ni padlo, da bi obrnil, ker mi je veter narekoval smer in to v veter. No, potem ko so prišle še strele, mi je bilo jasno, da bom pesti za vaju držal na kopnem, pod Komarčo.

Nazaj grede praviš, da ni bilo nič kaj posebno jadranje. Bilo je zelo taktično utrujajoče, ker je pihalo zmeraj manj in nehote smo začeli tekmovati med seboj, kdo bo prvi na cilju. Midva sva jo ucvrla po najkrajši in najbolj logični poti in opazovala Milana, ki je nekaj čaral in ga je odneslo daleč na severni del jezera. Cilj je na SE delu. Ko smo bili že skoraj v zaključni fazi dirke, je Milan dobil čudežni veter z NE in se odpeljal mimo naju, no ja vsaj mimo mene in se podal v bitko za 1. mesto. Jaz sem obtičal v brezveterju, Marjan pa je še ujel zadnje sapice in se z Milanom vštric odpeljal do cilja.
Jaz sem potem v stoje, po surfarsko, z nagibanjem barke sem in tja, barko spravil v pogon in se privlekel do cilja.

Pice na koncu ni bilo, ker so nas ob 21.30 odslovili iz edine še delujoče picerije, ker "je kuhinja že pospravljena". Avgusta, v Bohinju polnih turistov.

Vse skupaj bo treba obvezno ponoviti

med tem je Matejc spraševal

Ej mini rjuharja
kaj pomeni zavetrni moštrin na glavnem jadru??

in smo odprli temo Kazalci vetra

[Marjan Tomki]

O Angležinjah slišim prvič, naj vama bo.
Se počutim kar malo krivega, ker nisem pomagal ampak sem jo ucvrl pod Komarčo. Ampak stanje je bilo tako, da sem ocenil, da sva dva za pomoč enemu preveč in bi se v najslabšem primeru zapletli potem trije. Druga stvar pa je, da mi tudi na misel ni padlo, da bi obrnil, ker mi je veter narekoval smer in to v veter. No, potem ko so prišle še strele, mi je bilo jasno, da bom pesti za vaju držal na kopnem, pod Komarčo.

To, da si bil ti na varnem je sploh omogočilo, da sem lahko šel poskusit pomagat Milanu.

Milan pa je pred kratkim rekel, da bo odtlej vedno predvsen sam namestil genaker in tudi zlasti po vsaki daljši pavzi temeljito 'potreniral' manevre (vključno s pospravljanjem genakerja in krajšanjem glavnega jadra), tako da se mu ne bo zlahka ponovila taka zgodba.

Nazaj grede praviš, da ni bilo nič kaj posebno jadranje. Bilo je zelo taktično utrujajoče, ker je pihalo zmeraj manj in nehote smo začeli tekmovati med seboj, kdo bo prvi na cilju. Midva sva jo ucvrla po najkrajši in najbolj logični poti in opazovala Milana, ki je nekaj čaral in ga je odneslo daleč na severni del jezera. Cilj je na SE delu. Ko smo bili že skoraj v zaključni fazi dirke, je Milan dobil čudežni veter z NE in se odpeljal mimo naju, no ja vsaj mimo mene in se podal v bitko za 1. mesto. Jaz sem obtičal v brezveterju, Marjan pa je še ujel zadnje sapice in se z Milanom vštric odpeljal do cilja.
Jaz sem potem v stoje, po surfarsko, z nagibanjem barke sem in tja, barko spravil v pogon in se privlekel do cilja.

Milana moram vprašati, kdo od naju je bil prej na obali, ampak jaz sem imel predvsem namen priti do kanuja, da bi ti bil lahko za vlečno službo, pa si se potem itak znašel sam.

Pice na koncu ni bilo, ker so nas ob 21.30 odslovili iz edine še delujoče picerije, ker "je kuhinja že pospravljena". Avgusta, v Bohinju polnih turistov.

Vse skupaj bo treba obvezno ponoviti

Upam da ne bo treba ponoviti tudi picerije, iz katere so nas odslovili...

Sicer sem takrat bil prvič tako pozno, da mi niso naredili pizze. Zlasti Pod skalco, pa najbrž da tudi pri Don Andro v Ukancu mislim da se je dalo dobiti kaj tudi precej kasneje...

Ampak verjetno je bil predvsem Milan premočen in tudi, ko se je preoblekel še precej premražen, da smo iskali nekje blizu in nekje, kjer bi bili lahko notri, in ko so tisti Center zapirali, drugje potem najbrž nismo več iskali.