Bavaria 37, tako imenovano 'moško jadranje', en teden oktobra 2002
Posadka:
- (utemeljeno) oprezen skiper
- en popoln začetnik z Vrhnike,
- en Nizozemec, ki je rekel, da je jadral doma in na Karibih,
- ena 'trpežna žval', a brez izkušenj na večjih jadrnicah (še nikoli na krmilno kolo, še nikoli na vinč, še nikoli pri takih silah v vrveh na barki, ki lahko odstrižejo kak prst), sicer pa se naučil osnov jadranja na Sea Deviluoktobra 1979 okrog Malinske, kjer zna v tem času burja že prav zanimivo pihati.
Načrt: dve enaki barki po isti poti, hkratni štarti etap in poskušanje, kdo bo prej na dnevnem cilju
Sicer za takrat dober, a velik, drag in (bi bil, če ga ne bi čuval ko zmaj) na slano vodo občutljiv fotoaparat (Sony Mavica FD mislim da 78, še disketnik, že tudi - dokupljen in drag - memory stick), zato bolj malo slik.
Ob plovbi čez Kvarner proti Lošinju malo vetra in valov, pa zelo zanimivi oblaki
Posadka se je zbrano posvečala svojim nalogam
Skiper pa razlagi
Še nekaj v delo zatopljenih
Ni podatkov, kdo je bil prvi v Malem Lošinju, niti ni tokrat nobene slike s Silbe, celo potopljene barke pred Dugim otokom nismo slikali, tudi Kornatov ne. No ja.
V Vruljah je bilo nekaj domačinov pri negi oljk; zvečer so skupili skupaj in nas nahranili s krasno ribjo večerjo. Budilka zjutraj pa so bili njihovi osli, ki so zbudili vsak svoje, da jih odpeljejo na jutranji sprehod, kot nekatere od nas pasji ljubljenčki.
Ko so nas že zbudili, smo se najprej razplavali (in človek je lahko na lastni koži občutil, zakaj se kraj imenuje Vrulje), potem pa se šli še na vrh otoka razgledat naokoli. Priznam, da nismo bili ravno konkurenca oslom, ki so transportno sredstvo s pogonom 4x4. daleč najboljšim za škrapljasto skalovje tam okrog.
Po vračanju z vrha je skiper to dokazal tako, da je zdrsnil, se ujel na roko in si kar grdo zvil zapestje. Dobra imobilizacija je pomagala, da je dan dva kasneje v glavnem brez bolečin, čeprav je krmaril večino časa. Za krmarjenje, zlasti po nemirnem morju je bil takrat edini od nas utečen - jaz sem imel 'nasprotni' refleks, ker sem vedno prej kramril na rudo in je moja roka avtomatično zavrtela krmilno kolo v napačno smer (in skiper je ****il, da nalašč vozim slalom).
Imobilizacija iz dela kartonske škatle, malo širokega selotejpa in enega elastičnega povoja; po dnevu ali dveh smo kartonski del opore lahko že malo rezali proč, da je lahko premikal prste in malo tudi dlan, ne da bi ga karkoli bolelo
Razen mene - ki sem bil 'nov' na večjih jadrnicah - so bili ostali bodisi skiperju bodisi neznanke, bodisi začetniki. Ne glede na to smo pluli dobro, veter je bil vsak dan približno toliko močnejši, kot je posadka več zmogla.
Skozi Proverso smo šli na motor, nato dalje na jadra mimo nekdanjih vojaških 'tunelov' na Dugem otoku spat na Zverinac. Bila je ena zanimiva mala panika, ko je tam nekje globinomer pokazal veliko naglo zmanjševanje globine, ampak na srečo je bila reč še dovolj goloboka (ugrez je berke je bil malo manj kot 2 m). Neptun nam je dal nauk o uporabi kart, ne da bi nam ga zares zaračunal.
Tisti večer je bilo ob sončnem zahodu nebo videti zelene barve, kakršno sem videl prvič, ampak zaradi premalo svetlobe so bili osvetlitveni časi tako dolgi, da so bile vse slike zaradi zibanja barke neostre, poleg tega pa fotoaparat ni ujel barv, ki se jih mi spominjamo.
Naslednji dan smo imeli priliko videti krmljenje tun, za katere so ribiči povedali, da so bile last Japoncev.
Veter je bil kot naročen, kolikor več smo zmogli, ravno toliko bolj je pihalo in ravno prav se je dvignilo morje. Na sliki dva pozerja: en špinaker in en član posadke
Odločili smo se, da se ustavimo tudi v Velem Lošinju in tisti dan je kar krepko pihalo, in vmes se je smer vetra nekajkrat korenito spremenila (ne spominjam se, ali je bila najprej pol dne burja in potem zahodnik, ampak...). Za čakanje, da se odpre prekop smo imeli priložnost 'potrenirat' sidranje (ne spomnim se, če nismo takrat enkrat strgali kabla za upravljanje sidrnega vinča).
Pri plovbi skozi prekop je bilo tudi zanimivo, saj je veter skozenj poganjal kar močan tok.
Naslednji dan nismo izpluli.
Takole je pri burji, ki je pihala čez gozdiček kazalo na barki, privezani že malo v zavetrju na plavajočih pomolih severno od vhoda v prekop.
Takole je pa veter pokazala zastavica na krmni priponi
V zalivu v pristanišču morje pohlevno, sonce sije tako, da je kljub razmeroma močnemu vetru prijetno, dobra vidljivost.
Šli smo iz marine na pico in torte in po sadje v Mali Lošinj, jaz sem tudi kupil eno knjigo v knjigarni (tisto sem že nekaj časa po malem iskal, in tam naletel nanjo). Štirje naši so našli teniško igrišče z zavetjem in več ur nabijali žogico, ostali smo se šli potepat v zaliv, kjer je hotel Bellevue (Čikat?). Prav lep dan.
Izven zaliva pa je bilo križno morje. Kjer so se valovi iz več smeri odšteli, je bilo videti vse precej mirno, kjer so se pa sešteli in povzpeli na plitvino bizu obale pa sem dobil vtis, da jih je za 6 m višine. Vse zelenkasto v sprednjem delu slike je en sam val.
Ko so ti na zunanji strani na rtiču pri neki hiški, ki je nimam na nobeni sliki, dosegli obalo, je pršec letel metre in metre v zrak.
In ko je pena padla nazaj v morje, je bil na vrsti seveda naslednji val (tristo zmajev mi manjka 3D) - vse svetlozeleno pred temno plavim je en, naslendji val
V zalivu je plastično pasaro snelo z boje in prineslo do obale, v boku je razmeroma lahek čoln imel polmetrsko luknjo, od katere navzgor je bil do roba in čez krov enostavno pretrgan.
Tega čolna najbž ni šel nihče več krpat...
Borovec (ali kaj je bilo to drevo) so valovi dobesedno zalivali, a se ni dal
[img]http://s7.mojalbum.com/splosno-jadranje-[img]200210-06_17377167_17429947_18619125.jpg[/img]
Če bi mi tisti dan izpluli...
Naš krmar in skiper je imel še vedno od poškodbe občutljivo zapestje. Vsi ostali smo bili tako ali drugače še krepko zeleni.
Naslednji dan, ko se je morje malo pomirilo, smo odjadrali naprej čez Kvarner, in zadeva je bila dovolj živahna, da sem naredil s komolcem luknjo v eno omaro, ko me je skiper poslal nekaj iskat v kabino na pramcu in je barka zaplesala pod mano, pa se nisem dovolj dobro držal. (Skiper je spet ****il, sa sem mu pokvaril barko in da jo bo moral zamenjati.)
Več članom posadke je bilo slabo, in jahali smo privetrni rob kokpita precej podobno, kot jahaš nemirnega konja. Po spominu večina valov morda meter in pol, tu pa tam morda kak malo večji, pa se nisem spravil po fotoaparat, ker mi sicer hotelo postati slabo.
Dan prej najbrž ne bi bilo več samo zanimivo, ampak na trdo pasje, glede na to, koliko smo takrat zmogli in znali. Mi bi viseli čez ograjo v morje in bruhali, skiper bi bil na tem, da mu crkne zapestje, imeli bi dobre možnosti, da kateri od bruhačev postane človek v morju in kako bi tistega takrat poskusili dobiti nazaj na krov...
Zgodba je bila prej nekje, kamor ni čisto spadala, od tam sem jo umaknil. Tokrat tudi (končno) dodajam slike (in temu, da so zdaj tu tudi slike, prirejam zgodbo).
)
