Vsako pomlad, me zadene kot metek, točno na sredino čela. Ne glede na luno, lahko je polna ali prazna, važno da je luna, ko se prikažejo v naravi prave barve, ko se temperatura spravi nad 15 stopinj, zagledam… morje, valove… začutim veter, ki piha v prazno. Čimprej mu je treba nastaviti jadra, da ne bo nekoristno izgubljal svoje energije.
Junij je mesec, ki je lahko že poletno obarvan. Vsaj en teden je rezerviran za jadranje s prijatelji. Posadka je ponavadi štiričlanska, kar je za E31 kar pravšnje število. Za letos smo, v času ko letijo metki v čela, rezervirali datum 15. junij. Takrat naj se avantura začne. Posadka je skoraj ista kot lani, ko smo z Robijevo jadrnico prepluli pot od Nerezin do Lastova in nazaj.
http://www.morjeplovec.net/forum/viewtopic.php?t=10054
Le David, kateri je že večkrat jadral v naši družbi, je zamenjal Dejana. Boštjan je zopet pripravil kup pripomočkov za ribolov, tako da lačni sigurno ne bomo. Za vsak slučaj smo napolnili prtljažnik avtomobila s prehrano, v kateri ni manjkalo špagetov, konzerv Riomare, raznih priboljškov – suhih in tekočih. Naj takoj povem, da je večina hrane, zaradi svežih rib, ostala nedotaknjena.
Ker je 15. junij sobota, je bilo popolnoma jasno, da se moramo odpravit od doma dan prej, v petek in to čimprej. Trije smo se iz Sežane odpravili že zgodaj popoldan, le Boštjan je, zaradi službenih obveznosti, prispel kasneje. Po dobri uri in pol vožnje smo že bili na Aurori, v Verudi. Napolnili smo vse bunkerje z vso kramo, ki smo jo pripeljali s sabo. Natankali vodo, nafto. Opravili vse potrebno za izplutje. Malo pred deveto uro je prispel še Boštjan. Na hitro smo pospravili še njegovo prtljago, motor je zabrnel, jadrnica se je ob 21:00 odlepila od pomola. Zavil sem levo med dvema pomoloma, še enkrat levo proti izhodu iz zaliva, čez par deset metrov se je za nami, čisto neslišno, spustila zavesa, ki nam je za teden dni preprečila pogled nazaj, pogled na vsakdanje probleme.
Kaj pa plan, potovalni načrt ? Tega načeloma ni. Kurz SE. Želja je priti nekje do Šolte, Brača, Hvara. In vendar, zakaj tako daleč ? Ne bi vedel. Mogoče ker, …? Ne vem ! Morje je čisto tudi na severu, tudi tam so zalivi, še več jih je. Zakaj daleč na jug ? To se največkrat sprašujem tik pred povratkom, ko me čaka dolga pot domov. Vendar ta povratek ni poln pričakovanj, zato bi si vedno želel, da bi za pot domov imel gliser. Večkrat se sprašujem, ali se pri jadralcih, ki plujejo okoli sveta, tudi poraja ta želja in kje se to zgodi. Ali je to, ko prepluje polovico poti, ali je to malo pred domom.
Kakorkoli, pot proti jugu je vedno užitek. Zapluli smo mimo Kamenjaka v Kvarner. Avtopilot je s pomočjo ploterja dobil točko, kam naj nas pripelje. Nekdo je prinesel iz kabine kitaro. Prijel sem jo, zaigral par akordov in zopet.. Oliver! Pa kaj bi mi, morjeplovci, brez Oliverja ? Verjetno bi še prenehali plut. Kje so vsi Rock&Rolli, katere sem vrsto let preigraval in prepeval po celini? Verjetno je določena zvrst glasbe tako prepojena z ambientom, da druga zvrst v ta ambient ne spada in v njem ne preživi. Se pravi Oliver, in tako je prav.
David in Robi sta se čez nekaj časa odpravila spat, z Boštjanom sva nadaljevala do druge ure zjutraj, ko smo opravili menjavo štafetne palice. Prebudil sem se, ali bolje rečeno, vstal sem ob 5:30. Spal nisem pretirano, v presledkih sem malo zadremal. Zlezel sem v kokpit, bili smo ob Grebenih, pri Silbi.
Vetra ni, popolna bonaca, ponoči je bilo burina ravno za vzorec.
Robi pripravlja panulo.
Vabe so vse nove, ker se tiste lanske niso pokazale kot najboljše. A s pomočjo interneta, nasvetov raznih strokovnjakov, prodajalcev, imamo sedaj vabe ki garantirajo dober ulov. Mogoče bo edini problem, kam s preveliko ribo. Mimogrede, prvi dan je minil brez ulova na panuli. ..Pa tudi drugi, pa tretji, četrti in do konca. Logično je, da bodo drugo leto zopet zaslužili prodajalci opreme.
Motor neumorno brni, vreme je čudovito, le brez vetra, morje toplo – 26 stopinj. Pomalicamo nekaj suhih stvari, popijemo nekaj mokrega. Ko se nekje ob 14:30 približamo Kaprijam, povleče jugozahodnik. Takoj ugasnemo motor. Morje je še mirno, veter ravno pravi, čudovito jadranje.
A kaj, ko je vsakega veselja enkrat konec. Ko smo zopet na odprtem, veter zgine neznano kam.
Svetilnik Mulo
Nekaterim gre dobro
Računam, da bi lahko do večera prišli do Šolte, v zaliv Nečujam. Ker na panuli ni bilo nič, smo se odločili, da se zasidramo na Drveniku Velem, v zalivu Solinska, da bi pred nočjo Boštjan nalovil večerjo. Ne vem zakaj sploh kupujemo razne pripomočke za panulo, ko pa imamo Boštjana. Večerja je bila čudovita.
Tudi nosilec za Coob,
http://www.morjeplovec.net/forum/viewtopic.php?t=8968&start=105
katerega sem skonstruiral in naredil, se je odlično obnesel. Pri pospravljanju pa… čof, mrežica od Cooba v morje. Iz bunkerja takoj izkopljem sidro za byboat, da bi označil mesto kje je mrežica padla v morje. Istočasno, ko sem kopal po bunkerju, se je prebudil Murphy, veter je obrnil za 180 stopinj, ter odpeljal barko na drugo pozicijo. Pozicija se je izgubila in verjetno tudi mrežica. Vedno optimističen Boštjan, me je tolažil, saj jo bom jutri našel. Ma kaj boš našel… iglo v kupu sena ?
Naslednji dan, zjutraj, zopet čudovito vreme. Zunaj zaliva se pričenja morje rahlo kodrat, veter bo. Boštjan se pripravi za potop, po Coobovo mrežico.
Odkimam za glavo: '' Bez veze''. Raje bi dvignili jadro, in ne zgubljali časa. Čez eno uro se prikaže Boštjan ob krmi in odvrže mrežico v spojler. '' Pa ti si..neverjeten''. Imeli smo 30m spuščene sidrne verige, na dnu trava, teritorij za pregledat ogromen. Boštjan ti si fenomen.
Samo z glavnim jadrom zajadramo okoli vogala, pogledamo sidrišče Krknjaši.
Čudovite barve. Odpremo še genovo in odjadramo proti Šolti. Odlični pogoji za jadrat. Zasidramo se v notranjem kraku zaliva Nečujam.
Pomalicamo, nakar dvignemo sidro, ter ga ponovno spustimo pred mestom Nečujam.
S čolnom odveslamo do obale. Iščemo prodajalno s kruhom, a šele na obali ugotovimo, da je nedelja in vse zaprto. S kruhom ne bo nič, dvignemo sidro ter odjadramo do zaliva Krušički Rat, ker je manj obljuden kot Nečujam.
Boštjan gre v akcijo. Sledi ribja večerja, ter Oliver.
Naslednji dan, zjutraj dvignemo sidro, ter premec obrnemo proti Milni na Braču. Natankamo gorivo, nakar se privežemo bočno na obalo, ob restavraciji, kjer popijemo kavo. V bližnji trgovini kupimo kruh, ter nekaj priboljškov za zajterk. Že od včeraj se nam nikamor ne mudi, ker smo ''na jugu''. Sedaj lahko vse poteka umirjeno.
Na karti poiščemo neobljuden zaliv Lučice na Braču. Sidramo v vzhodnem kraku, na globini 15m.
Seveda tudi tukaj ne ostanemo brez večerje. Ogledamo si karto, ter izdelamo načrt za naslednji dan. Mimogrede v mesto Hvar, potem na Ščedro, v zaliv Lovišče. Pritegnilo nas je ime, ter opis na internetu, da se tam lovijo velike ribe. Veter se še ni dvignil, kljub temu smo optimisti. Odvežemo se, ter zaplujemo proti izhodu iz zaliva. Po poti srečamo to čudo
Bolj kot se bližamo mest Hvar, več je plovil na morju. Že od daleč zagledamo križarko, ki je zasidrana pred luko.
Za postanek v mestu smo se odločili, zato da se malo sprehodimo po mestu, ter da prijavimo Boštjana, kateri je še vedno ilegalno v RH. V Verudo je prispel prekasno, da bi to opravili v marini. Luka je kot vedno natrpana.
Najdemo prosto bojo, ter se privežemo. Težil ni nihče.
S čolnom zaveslavo do obale, ter se sprehodimo po mestu.
Poiščemo turistični urad, kjer uredimo prijavo za Boštjana. Zahoče se nam nekaj sladkega, kremšnita, baklava... Preiščemo celo obalo, a slaščičarne ne najdemo. A so jih res vse pregnali ?
Turisti so. Koliko trošijo ne vem, ogledujejo si mesto, ki je, po moji oceni, vredno ogleda. Na trdnjavo se nismo povzpeli, verjetno ker je bilo prevroče.
Sprehodili smo se čez celotno rivo, ter malo po notranjosti.
Kremšnite odpadejo, ker jih ni. V bližini, kjer smo pustili čoln, smo ob restavraciji zagledali napis ''Ice coffe'' – Ledena kava. No, tudi to bo dobro za potešit sladke želje. Naročimo štiri ledene kave. In kaj so nam prinesli ? Štiri ledene kave in to dobesedno. Kozarec napolnjen z ledenimi kockami, rahlo polito s kavo, ter žlička smetane. No ja, verjetno je to recept iz mondenih središč, v katero naj bi spadal tudi Hvar, kjer se mondene dame ne smejo zredit. Cena je bila pa mondeno hrvaška.
Je pa pogled iz restavracije tudi nekaj vreden
Odvezali smo se od boje, ter zapluli proti naslednji destinaciji – Ščedro.
Plovba ob južnih pobočjih Hvara je ob lepem vremenu zanimiva. Vetra smo imeli le za vzorec, motor je zopet neumorno brnel.
Lep zalivček s peščeno plažo.
Zanimivo naselje na strmem pobočju.
Visoko na hribu, je nekašna jama, pred katero je, če sem prav videl, kapelica. Fotografirano z 20 kratnim zoom-om.
Tudi vinogradništvo uspeva
Še par hiš
V popoldanskih urah smo se zasidrali v zalivu Lovišče, na otoku Ščedro.
Boštjan se je takoj preoblekel v bojno opremo, ter se skupaj z Robijem na čolnu, odpeljal na lov. Pričakovanja so bila velika. Že samo ime zaliva te mora prepričati, da tukaj ne boš lačen. Ideja, da bi šli na Ščedro je bila moja. Zato sem upravičeno pričakoval vse pohvale, ko bo ulov prispel na barko. Po dooolgem čakanju, se izza rta pokaže naš gumenjak. Nobenega mahanja, kričanja. Ko pride bliže, se oglasi Boštjan: ''V življenju še nisem videl bolj praznega zaliva. Niti ene ribe nisem videl.'' Kljub vsemu je prinesel nekaj školjk, iz katerih smo napravili omako za špagete. No pa smo tudi ta obred opravili: kuhanje pašte na barki.
Napočil je tisti trenutek, ko bo potrebno premec obrniti nazaj proti severu. Vendar še vedno umirjeno, brez hitenja. Zjutraj smo dvignili sidro, ter počasi zajadrali proti Paklenim. Mimogrede smo vrgli sidro ob majhnem otočku Hrid Lukovci.
Boštjan je moral nadoknadit včerajšnji ulov. Zaplaval je okoli otočka. Robi se je kratkočasil z ribolovno palico, a ni bilo uspeha. Tale pripluje mimo nas
Danes se Boštjan izkaže. Kdo bo vse to pojedel?
Po zares uspešnem ribolovu, dvignemo sidro, ter odjadramo v zaliv Vinogradište, na Paklenih.
Se ve kaj tam sledi: Coob ter večerja. Zvečer smo se sprehodili na drugo stran v Palmižano, malo posedeli v restavraciji, ter se vrnili na jadrnico.
Za naslednji dan smo planirali obisk Primoštema. Rib imamo še vedno dovolj, tako da nam ni treba več lovit. Zjutraj smo skozi prehod med otočki zapluli na drugo stran Paklenih, ter se usmerili proti Primoštenu. Ker smo bili z vodo čisto pri koncu, smo se mimogrede ustavili v marini Kremik, na bencinski črpalki, kjer smo natankali vodo. Čisto iz vljudnosti, da ne bi točili samo vodo, smo dotankali zanemarljivo količino nafte. Je pa dobil črpalkar še eno pijačo. Na izhodu iz marine smo opazovali zanimiv izzum tehnologije.
V Primoštenu smo se privezali na bojo.
To je bil tudi edini kraj, kjer smo plačali za privez. Zopet so se obudile sladke želje. In kot zakleto, v celem Primoštenu nismo našli slaščičarne. Smo pa uživali na terasi restavracije, tik ob morju, kjer je igral band. Štirje stari rokerji, stara rock glasba in to v živo, kar je danes že redkost. Tista moja teorija o glasbi in ambientu, ta večer ni držala. Res smo uživali.
Čakajo nas še dve ruti do doma. Naslednji dan smo povlekli do Ista. Pripravljena je bila le polovica pomola, a kasirali še niso. Prespali smo mirno noč in se naslednje jutro zbudili v zadnji dan našega potepanja.
Na Lošinju, v Čikatu smo odložili Robija, kamor ga je prišla iskat žena, ker sta ostala še par dni v Nerezinah. Ostali trije smo v rahlem vetru s pomočjo jader in motorja nadaljevali proti domu. Ravno na začetku Unij, je nenadoma motor spremenil zvok. Takoj sem videl da črpalka za hlajenje motorja ne deluje več. Ugasnil sem motor, ter obrnil barko proti Maračolu. Ker je bil veter izredno slab in morje mirno, sem prepustil krmilo Davidu in sva z Boštjanom kar med vožnjo prijela za orodje, ter zamenjala impeler. Sledilo je še dolgočasno prečkanje Kvarnerja v brezveterju in pristanek v Verudi.
.
