Ura je 11. Čez dve uri sem na barki v Medulinu. Oglasim se na recepciji, da prijavim bivanje in povem, da se barka vrača na privez čez dva dni.
"Bura če još koji dan, i orkanska", pravi receptorka.
"Aha, ravno zato sem prišel, zaradi burje", ji odvrnem.
"O super, svi jauče zbog bure, a vi na more, tako i treba".
"Ja, burja je super, grem do Suska in jutri nazaj, upam, da bo še pihalo".
Receptorka se samo nasmehne in mi zaželi veliko užitkov. Ona in mož tudi jadrata in zdi se mi, da mi je kar malo nevoščljiva.
Pomaham v pozdrav in znosim opremo na jadrnico. Spomnim se časov, ko smo v Stupicah s surfi čakajoč plesali indijanske plese za burjo, večdnevno. To je bil takrat naš edini življenjski cilj, edina skrb in neizmerno veselje.
V marini vrvi tolčejo po jamborih, motornjaki imajo obložene mize, kot da ne bodo izpluli še tedne, tudi jadrnicam se kar nekako ne ljubi zapustiti varnega priveza. Na mobitelu preverim napoved DHMZ (wap) za Jadran. To je tista, ki jo preberejo tudi na radiu in VHF kanalih 07,21,23,24,81. Preverim še vetrovno napoved na Aladinu, napovedana je zmerna burja 20-30kt, v velebitskem kanalu tudi orkanska, morje 3-4, na odprtem 5. Ker je velebitski kanal daleč, me napoved ne skrbi. V Istri popoldan močnejši severozahodni veter, naslednji dan dopoldne še burja, potem pa umiritev.
Ok, to je to. Neviht ne bo, burja tudi ne bo zdivjala, morje je ok, malo me moti napovedan severozahodnik. Za čez Kvarner mi najbolj odgovarja burja. Severozahodni, maestral piha preveč v krmo in jadranje je preveč zibajoče v vse smeri. Napoved za Kvarner je kot rečeno, burja.
Pripravim si plastenko vode, rokavice za delo z vrvmi, mobitel in prenosno VHF postajo ter namestim gps.
Prižgem motor, z jadri si zaradi gneče na privezu ne upam odplut, zato pa jih dvignem takoj po izplutju in motor gre na off. Za krmilom je avtopilot, jaz pa se ukvarjam z jadri. Odrolam malo genove in pol glavnega jadra. Vem, da je veter v medulinskem zalivu varljiv, predvsem v zavetrju avtocampa imaš občutek, da spoloh ne piha, potem pa kar naenkrat reful 20kt+, v opozorilo. Medulinski zaliv je poln zasidranih bark, v Premanturi divjajo surfarji. Ko se pripeljem do izstopa iz zaliva, je burja vse močnejša, morje zaenkrat nič posebnega. Kako prav, da sem odprl samo pol jadrovja. Barka je pošteno nagnjena, drvim s pribl. 7kt, kar je za 11m, 7 tonsko jadrnico, super. Maja sem očistil in uredil podvodni del. Barka drsi kot po maslu. Jadram med otoki, naravnost prosti Susku, kurz pribl 140°. Razdalja dobrih 22 milj. Vnesem cilj v gps, ki izračuna dobre tri ure do cilja.
Ko zapustim varno zavetje otokov in prečkam linijo rta Marlera in svetilnika Porerja, se morje okrepi, začnejo se "ta veliki" valovi, ki jačajo vse od Reke. Pozabil sem zapreti okna!? Avtopilot dobro opravlja svojo nalogo, zato skočim v podpalubje zapreti vsa okna, na obeh straneh in na vrhu. S pokrovom zaprem tudi vhod. Izkušnje mi govorijo, da je tako najbolje. Smer vetra na barko je ugodna, skoraj 90°, tako da se valovi zaenkrat ne zaletavajo in ne zlivajo čez palubo. Vetromer kaže 20kt. Prava poletna burja, čisti užitek! Barka drvi s 6,5 do 7 kt, malo se poigravam z jadri, da dosežem optimalno nastavitev. Obe jadri malo popustim, ker sta preveč zategnjeni. Barka zadiha in zdrvi med valove. Ihaaaaaa, poezijaaaaaa!!!
Krmilo še vedno zaupam avtopilotu, jaz pa si razgledujem vse naokoli in vidim, da sem sam, sredi Kvarnerja. Nikjer nikogar!? To se mi ne dogaja prvič. Ko sem bil še začetnik, me je ta samota kar malo prestrašila, češ "A sem samo jaz tako nor, da sem sam sredi morja v taki burji, burja je ja namenjena jadranju?". Z leti sem spoznal, da ni z mano nič narobe, pa tudi s tistimi na varnih privezih ne. Kakor komu paše!
No, jaz se v burji počutim dobro, barka je tudi suverena, zaupam opremi, ne pretiravam z jadri in barka mi vrača z udobno, adrenalinsko vožnjo. Avtopilot skoraj nima dela, hitrost je vrhunska, torej so jadra dobro strimana.
Tipične smeri vetra in najverjetnejša smer nevihte.
Po uri in pol uživancije burja zgubi na moči, vetromer kaže 12kt in jadra odprem na full. Na severozahodu opazim spremenjeno "teksturo" morja, kar pomeni, da se nekaj dogaja. Spomnim se na napovedan maestral, vendar ne za Kvarner ampak samo za zahodno obalo Istre. Kar nekaj časa, pribl 10 minut, bežim pred maestralom. Barka lepo drsi, jadra so polna burje in to naj kar traja. No, na koncu maestral vseeno premaga burjo in čas je za spremembo nastavitev jader. Kot je neugoden in glavno jadro nagaja genovi in ji krade veter, tako da ni optimalno izkoriščena. Nekaj časa vozim metuljčka, potem pa pogledam na vetromer, ki kaže 15kt vetra, kar je že malo preveč za metuljčka v "one man bend" izvedbi in odločim se, da skrajšam glavno jadro in prepustim glavno nalogo genovi. Spet z dobrimi 6,5 kt brzim proti cilju. Zibanja je občutno več kot prej, ko je burja barko držala v enakomerno nagnjeni poziciji. Kaj hočem, eno uro je še do cilja in to bom že prenesel. Hm, ob štartu sem se namenil na Susak v severozahodni zaliv, kjer sem imel namen prenočiti na sidru, zdaj pa piha kar močan SZ in to naravnost v ta zaliv. Ker pa se maestral, po pravilu, ob sončnem zahodu umiri, napoved za noč in jutro pa je burja, se vseeno odločim za nočitev v tem zalivu. V mesto me ne vleče, sezona je na višku, rad bi se izognil gneči.
Eno miljo pred Suskom se valovi, ki prerolajo vso pot od Benetk na jug in so že kar konkretni, še ojačajo na plitvini, ki se iz globine 45m na hitro dvigne na 10m. Skrbi me vplutje in sidranje v zalivu. Obrnem v veter in pospravim jadra, s tem imam kar nekaj dela, saj sem sam in veter ni nedolžen. Jadra plapolajo, jaz garam in rolam. V teh primerih pogrešam še kakšno roko v pomoč. Ko je vse pospravljeno zavlada "tišina" in človek se takoj bolje počuti.
Z motorjem vplujem v zaliv, ki pa je ravno prav dolg, da vsaj del zaliva ni neposredno izpostavljen SZ vetrovom in valovom. V SV zaliva je že zasidrana motorna barka cca 6-7m, z vezom na obalo. Tako blizu obale zaradi kobilce ne morem in sidro vržem sredi zaliva, na 5m. Zaliv je zelo prijazen za sidranje, globina po celem zalivu med 7-2m z muljastim dnom. Spustim vseh 50m verige, ker je prostora dovolj in se tako bolje počutim. Z rahlo vzvratno vožnjo vkopljem sidro in s pogledom oporne točke (drevo) na obali preverim, če sidro drži. Že občutek ob stanju za krmilom mi pove, kdaj je sidro zagrabilo. Tudi drevo je še vedno tam, kjer je bilo. Ura je 19.00, morje je ok, veter pada. To je to!
Sledi kopanje, lov za večerjo in počitek. Želel sem nabrati nekaj školjk za morsko rižoto, vendar sem razočaran ugotovil, da je dno ob obali poraščeno z eno in isto algo, očitno dovolj agresivno, da drugega kot kakšnega ježka sem in tja ni videti. No ja, za večerjo je bila pač "morska" rižota, brez morskih sadežev
Do barke priplava sosed, Nemec, z vprašanjem,
"Ali bo celo noč tako nemirno v tem zalivu?".
Povem mu, da je napoved "burjasta" in da bi se moralo morje kmalu umiriti.
"Jutri moram do Rovinja", pravi.
"Prej kot ob 12h nima smisla izpluti", se delam pametnega.
"Ali se spoznaš na lokalno vreme?", vpraša.
"Hm, ja, nekaj že", mu odvrnem, saj imam jokerja, Aladina v rokavu
Utrujen sem, nisem razpoložen za nazdravljanje in obujanje morjeplovskih štorij, zato si samo še zaželiva mirno noč. Noč je res mirna, luna seka in vidljivost je kot sredi belega dne. Mami me na nočno plovbo nazaj čez Kvarner. "Ne, ni šans, ne boš me premamil" si rečem in zaspim kot ubit. Vseeno sem si nastavil alarm na 4.30, če bom vseeno razpoložen za zgodnje jutranji odhod. Jutri je burja napovedana še dopoldne, potem pa ne več.
Ob 4.30 se obrnem na drugi bok in zaspim kot top. Ker pa čez Kvarner ne bi rad motoriral, se odpravim na pot ob 6.30. Morje je mirno, sprašujem se, ali sem Nemcu, ki še spi, dal napačno napoved. No, ko se malo oddaljim iz zaliva, burja piha kar konkretnih 20kt in temu primerno je tudi morje 3-4.
Jadra gor, motor na off in piči nazaj do Medulina. Kot na veter je nazaj manjši, okrog 50°, tako da jadra dobro pritegnem in strimam in barka zdrvi dobrih 7kt, na trenutke tudi 8kt. Valovi dobro zalivajno palubo in občasno tudi jadra. Do krme, kjer sedim, stojim, ne pride kaj dosti kapljic. Valovi se mi zdijo ogromni, barka pa se v tem okolju super znajde, tako da je vse skupaj en sam užitek. Da je užitek še večji, izklopim avtopilota in sam krmarim in iščem najboljšo pot med valovi, tako da hitrost barke čimmanj niha. Počakam val, ga "nežno zajaham" in potem skušam čimdlje drseti po hrbtni strani s premcem rahlo navzdol. Nočem se zaleteti v naslednji val, zato spet počasi obrnem premec vzporedno z valom in ga ponovno zajaham. Igra z valovi in vetrom traja kar nekaj časa, užitki so na "double doze". Spustim vriiiiiiiisk veselja, slišijo me samo morski bogovi in delfini, ki se sramežljivo skrivajo pod gladino. Vedno so tukaj nekje. Ker so otoki še blizu, je na nebu tudi galeb, ki me pride pozdravit in ki se igra z burjo. Najprej se navidezno matra z letom in težkimi zamahi proti burji, potem pa s svojimi supersoničnimi krili, ki jih je ustvarila mati narava, zajadra z vetrom, kot neobremenjena misel ob pogledu na neskončne modrine morja. Aaahhh, kako osvobajajoče!
Barka se še vedno igra z valovi, povprečna hitrost je večja kot včeraj, res se izkaže, popolnoma ji zaupam. Vmes popravljam jadra in kar nekajkrat se moram povzpeti iz spodnje zavetrne strani, kjer je vinč genove, na privetrno, ki je dober meter višje od spodje. Plezam po barki z nasmehom na obrazu, kot otrok po plezalu, ki mu odpira polja domišljije in novih izkušenj.
Okrog 9.00 burja pade in spet odprem jadra na full. Ko pa se približam Kamenjaku na nekaj milj, burja spet ojača, kar na 25-30kt, tako da gre spet precej kalorij na račun pospravljanja jadrovja. Očitno je, da je burja sredi Kvarnerja najšibkejša in močnejša vzdolž kopnega, tako vzhodne obale Istre, kot obale otokov Cresa, Unij, Suska.
No, ker poznam medulinski zaliv, vem, da tam burja vztraja vse do konca, ko že vse okoli popusti, tam še vedno strelja z refuli. Zato jadra skrajšam na pol in tako med otoki, s hitrostjo 6,5kt, prijadram nazaj v varno zavetrje medulinskega kampa. Tam je še vedno veliko zasidranih bark, ki čakajo na konec burje. V miru zvijem jadra, zasidram barko in si privoščim kopanje, pijačo in zajtrk (jogurt z sirovim burekom, ki je ostal od prejšnjega dne). Umaknem se v podpalubje, kjer me zmanjka v trenutku. Zbudim se čez dobro uro in pogledam ven. Nikjer nobene barke, lahek maestral, pravo poletno vreme, polno čolničkov, pedalinčkov, plavalcev... Kot, da ne bi, še pred nekaj urami, na popolnoma nagnjeni barki, v močni burji, zategoval jader in se boril z naravo na "biti ali ne biti".
Vse skupaj vseeno niso bile sanje ampak čudovito jadranje, katerega zgodbo sem moral zapisati in deliti z vami, morjeplovci
Marchi
p.s. Tokrat sem imel z drugimi stvarmi preveč opravka in nisem nič fotkal. Fotke so sicer moje ampak iz drugih dogodivščin.
res super reportaža - ampak ne samo to.
