Skakalec si med letom vseskozi prizadeva biti v najboljšem položaju za let, v katerem čuti, da ga najboljše "drži" v zraku. Ta položaj je neko ravnovesje med hitrostjo, uporom in vzgonom. Če se nagne preveč naprej, zgubi zadostno podporo zraka pod smučmi in telesom in posledično, če ne odreagira z rokami ali zgornjim delom telesa, lahko strmoglavi. Če se skakalec med letom drži preveč nazaj, ima več upora, izgublja hitrost in zato prej pristane. Pri vetru od spredaj, se skakalci lahko nagnejo bolj naprej, pri vetru od zadaj čutijo manj podpore zraka pod smučmi, zato letijo nekoliko bolj pokonci.
Nekateri skakalci (predvsem "letalci") v zraku več tvegajo, se že takoj po odskoku bolj od drugih nagnejo naprej in letijo zelo na meji , ko smuči ravno še uspejo obdržati nad krivuljo leta. S tem ohranijo večjo hitrost za drugi del leta, a hkrati v prvem delu leta ne dosežejo veliko višine. Ti letalci imajo sredi leta v nemirnem ozračju ali v hrbtnem vetru lahko težave, saj letijo nizko in jih že manjša "Luknja" v zraku lahko prizemlji.
Pri smučeh je točka pritrditve čevlja določena pri največ 57 % sprednje dolžine smuči (57 % smuči je lahko pred kapo čevlja, najmanj 43 % pa je mora biti za kapo čevlja).
Kakšnih 25 let nazaj so skakalci dosti eksperimentirali s točko montaže smuči in je bila ta postavljena vse bolj nazaj, da je tekmovalec v zraku čutil večjo podporo pod smučmi in se je lahko bolj nagnil naprej.
Slaba stran premikanja točke montaže nazaj je bila, da so smuči s tem postale bolj občutljive za veter in so imeli tekmovalci v vetrovnih razmerah velike težave v zraku in so pogosto padli. Z omejitvijo sprednje dolžine smuči na 57 % se je število padcev močno zmanjšalo.
Še malo, pa bo tukaj skakalni leksikon
